Dejstvo je, da je bil naš elektrodistribucijski sistem pred desetletji zasnovan za manjši odjem in stabilnejše omrežne napetosti, kot jih imamo danes zaradi vse večje uporabe časovno nestabilnih obnovljivih virov energije. V iskanju načinov, kako distribucijska omrežja prilagoditi neizogibnim spremembam, se energetske skupnosti kažejo kot ena izmed obetavnih rešitev. Omogočajo razbremenitev obstoječega omrežja, povečanje deleža obnovljivih virov v proizvodni strukturi, izboljšanje omrežne učinkovitosti ter posledično znižanje končnih stroškov energije.

Kaj pomeni energetska skupnost

Energetske skupnosti so združenja lokalnih proizvajalcev in porabnikov (električne) energije, ki so povezani v isto omrežje in lahko deluje neodvisno od razmer v zunanjem omrežju. Vanje se lahko združujejo/vključijo tako fizične kot pravne osebe, pa tudi regionalne oblasti. Tehnično gledano gre za geografsko omejena omrežja z manjšimi  prenosnimi močmi, pri čemer se energija pridobiva predvsem iz lokalnih obnovljivih virov, razpršenih po regiji. V primeru, da le-ti ne morejo zadostiti vsem potrebam, pa se lahko omrežje še vedno priključi na glavno distribucijsko mrežo.

Cilji tovrstnih skupnosti so:

• Lokalizirati proizvodnjo energije in povezati lokalne generatorje s porabniki.
• Zmanjšati škodljive vplive na okolje z večjo rabo obnovljivih virov.
• Znižati končni strošek energije za uporabnike.
• Opolnomočiti prebivalce, da lahko sami kot člani skupnosti odločajo o svoji proizvodnji, porabi in prodaji energije.

Omeniti velja, da izraz »energetska skupnost« razumemo tudi skupnost evropskih držav podpisnic pogodbe o energetski skupnosti leta 2006, na osnovi katere so države pretežno jugovzhodne Evrope ustanovile skupen energetski trg za električno energijo in plin. 

Zakonska podlaga

Leta 2018 je Evropska unija zakonsko uredila področje energetskih skupnosti in s tem prvič uradno priznala državljane kot aktivne udeležence v energetskem sistemu. Danes evropska in posledično tudi slovenska zakonodaja razlikuje med Energetsko skupnostjo državljanov (ang. CEC-Citizen Energy Community) in Energetsko skupnostjo obnovljivih virov energije (ang. REC-Renewable Energy Community). Bistvena razlika med njima je, da je CEC osredotočena izključno na proizvodnjo električne energije, pri čemer ni geografsko omejena. REC pa zajema vse energetske sektorje (ne le elektriko), vendar je njeno delovanje pravno in geografsko bolj omejeno.

Energetska skupnost obnovljivih virov (REC) mora biti samostojen pravni subjekt, ki ga nadzorujejo člani skupnosti, ki se nahajajo v bližini projektov, ki jih ta subjekt razvija ali upravlja. Pogoj za sodelovanje je, da imajo vsi člani skupnosti podpisano pogodbo z istim operaterjem omrežja. Če v projektu sodelujejo tudi zasebna podjetja, proizvodnja energije ne sme biti njihova primarna dejavnost. 

V Energetski skupnosti državljanov (CEC) pa se lahko vključi kdorkoli, ki je že priključen na državno distribucijsko mrežo, nadzor pa lahko izvajajo samo fizične osebe, lokalne oblasti in mala podjetja, ki pa ne smejo biti elektroenergetska podjetja.

Kako deluje energetska skupnost obnovljivih virov?

Decentralizirana energetska skupnost se tako ponuja kot dobra rešitev za vzpostavitev stabilnega omrežja v manjših podeželskih naseljih, ki se, zlasti v hribovitih predelih, soočajo s pogostimi izpadi električne energije. V takih krajih je distribucijsko omrežje šibkejše in načrtovano za manjši odjem, posledično se med vremenskimi ujmami ali ob konicah porabe pogosto prihaja do motenj v oskrbi. Ta težava se lahko reši s priklopom sistemske baterije na krajevno transformatorsko postajo, celotno mrežo pa se upravlja daljinsko, preko integriranega sistema za upravljanje in nadzot mikroomrežja (ang. micro grid controller).

Dober primer decentralizirane energetske skupnosti obnovljivih virov pri nas je občina Luče v zgornji Savinjski dolini. Zaradi šibkih omrežnih povezav z regijskim srednje napetostnim omrežjem in pogostih izpadov v času slabega vremena se je lokacija izkazala kot ena najbolj ustreznih v Sloveniji za testno postavitev energetske skupnosti, kar je občina Luče v sodelovanju s podjetjema Petrol in Elektro Celje ter Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani tudi storila. Elektriko tako danes pridobivajo iz razpršenih obnovljivih virov. Nekatere hiše so opremljene s sončnimi paneli, v hriboviti okolici deluje več malih hidroelektrarn, postavljena pa je tudi manjša vetrna elektrarna. Ključni element omrežja skupnosti je vgrajena sistemska baterija, ki služi kot hranilnik energije in hkrati povezovalni element med državnim distribucijskim omrežjem in lokalnim mikroomrežjem. Ob presežkih se energija shranjuje v bateriji ali oddaja v glavno omrežje, v obdobjih pomanjkanja pa se energija črpa iz baterije ali, če to ni dovolj, iz državnega omrežja.  

Z izjemo načina upravljanja omrežje energetske skupnosti obnovljivih virov deluje precej podobno kot državno distribucijsko omrežje, s pomembno razliko, da omrežje te oblike energetske skupnosti ne potrebuje visoko- in srednje napetostnih daljnovodov. Ta v državnem omrežju služijo kot prenosni element med elektrarnami in razdelilnimi postajami, od koder se energija nato porazdeli po nizkonapetostnih vodih in do končnih uporabnikov. Zaradi geografske omejenosti in s tem manjših prenosnih razdalj med generatorji in porabniki pa tovrstnih daljnovodov v energetskih skupnostih ne potrebujemo. Posledično se zmanjšajo tako prenosne izgube kot tudi stroški postavitve omrežja, zaradi česar se članom skupnosti znatno zniža strošek omrežnine.

Sodelovanje v energetskih skupnostih pa ni nujno omejeno le na električno energijo, ampak lahko vključuje tudi ogrevanje, preskrbo z vodo, upravljanje s komunalnimi odpadki, trajnostno mobilnost v skupnosti in okolici …

Zakaj postati del energetske skupnosti?

Članstvo v energetski skupnosti prinaša številne koristi. Takšne skupnosti spodbudijo lokalno gospodarstvo, ustvarjajo nova delovna mesta, izboljšajo energetsko odpornost in neodvisnost skupnosti. Prav tako omogočijo boljše povezovanje članov preko skupnih dogodkov, projektov ipd.

Ena ključnih prednosti energetskih skupnosti je tudi učinkovitejša izraba lokalnih energetskih virov, kar prispeva k trajnostnemu razvoju območja. Prav tako imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju prebivalcev o trajnostni rabi energije ter pri izboljšanju energetske pismenosti skupnosti.

Izkušnje iz Luč kažejo, da energetska skupnost lahko pozitivno vpliva tudi na družbeno in ekonomsko stanje prebivalcev – poročajo o boljših medsosedskih odnosih, izboljšanem finančnem položaju gospodinjstev ter zmanjšanju energetske revščine v občini.

Primeri dobrih praks energetskih skupnosti v Sloveniji:

• Sončna šola Hrastnik, prvi primer zadružne skupnostne samooskrbe iz obnovljivih virov energije v Sloveniji. Energetska zadruga Zeleni Hrastnik je 300 kilovatno sončno elektrarno postavila na strehi osnovne šole.
• Skupnostna sončna elektrarna Budanje pri Ajdovščini, kjer sta Občina Ajdovščina in podjetje Gen-I Sonce v sodelovanju s krajani postavili sončno elektrarno z močjo 56 kW na streho podružnične osnovne šole.
• Skupnostna sončna elektrarna Jesenice je prva sončna elektrarna na večstanovanjski stavbi v Sloveniji. Obratuje od leta 2019 in ima moč 36 kW.
• Sosedska sončna elektrarna na Smoletovi ulici 12 v Ljubljani, kjer sta podjetji Porsche Slovenija in Elektro Ljubljana na streho večstanovanjskega bloka postavili 66 kW sončno elektrarno z močjo 66 kW.                                                                                                                      

Zaključek

Energetske skupnosti so relativno nov koncept, zato jih danes marsikdo še vedno dojema kot nujno zlo, ki ga bo družba pač potrebovala pri razogljičenju energetskega sistema. V resnici pa predstavljajo obetavno pot v trajnostno energetsko prihodnost. Z izkoriščanjem obnovljivih virov energije, uporabo digitalnih tehnologij in spodbujanjem skupnega delovanja te skupnosti ponujajo načrt za decentralizirano, zeleno in učinkovito proizvodnjo električne energije. Imajo pozitiven vpliv ne le na energetsko preskrbo, temveč na celoten aspekt življenja v skupnosti - prispevajo k razvoju lokalnega gospodarstva, izboljšanju kakovosti življenja in zmanjšanju energetske revščine. Lahko pričakujemo, da bo v prihodnosti z napredkom tehnologij obnovljivih virov in razširjanja digitalizacije energetskih skupnosti vse več, saj ponujajo relativno enostavno in izvedljivo rešitev za trajnostno in decentralizirano generacijo električne energije, ki bo bolj prijazna tako do okolja, kot tudi do prebivalcev in njihovih denarnic.