Drevesne vrste se med seboj razlikujejo po gostoti, kemijski sestavi in vitalnosti lesa, ki poleg vlažnosti najbolj vplivajo na kurilno vrednost lesa.
Kurilnost (kWh/kg) označuje maksimalno uporabno količino toplote, ki se sprošča pri popolnem zgorevanju določene vrste lesnega goriva. Voda, ki se sprošča, se šteje kot para, kar pomeni, da se odšteje toplotna energija, ki je nujna za spremembo vode v paro.
Les različnih drevesnih vrst ima različno kurilno vrednost in lastnosti gorenja. Lastniki kaminov zelo radi uporabljajo les breze, ki večinoma gori z lepim plamenom, medtem ko je za kotle centralne kurjave bolj primeren les belega gabra ali robinije, ki imata visoko energetsko vrednost. Prostorninski meter povprečnih polen ima energijsko vrednost okoli 1.750 kWh, nasuti kubični meter (nm3) sekancev 800 kWh in kilogram lesnih peletov 4,9 kWh. Na splošno se za ogrevanje uporablja les listavcev.
Vir: Kakovostna lesna goriva za vsakogar, Gozdarski inštitut Slovenije
Tabela: Kurilna vrednost različnih drevesnih vrst
| Drevesna vrsta |
Kurilna vrednost |
| MJ/kg |
MJ/m3 |
MJ/prm |
kWh/kg |
kWh/m3 |
kWh/prm |
| Beli gaber |
13,31 |
11.047 |
7.733 |
3,70 |
3.069 |
2.148 |
| Bukev |
14,84 |
10.685 |
7.479 |
4,12 |
2.968 |
2.078 |
| Hrast |
14,44 |
9.964 |
6.975 |
4,01 |
2.768 |
1.938 |
| Topola |
13,52 |
6.084 |
4.259 |
3,76 |
1.690 |
1.183 |
| Povprečno listavci |
14,10 |
8.985 |
6.289 |
3,92 |
2.496 |
1.747 |
| Smreka |
15,60 |
7.332 |
5.132 |
4,33 |
2.037 |
1.426 |
| Jelka |
15,45 |
6.952 |
4.866 |
4,29 |
1.931 |
1.352 |
| Rdeči bor |
16,96 |
8.819 |
6.173 |
4,71 |
2.450 |
1.715 |
| Povprečno iglavci |
15,70 |
7.737 |
5.416 |
4,36 |
2.149 |
1.504 |
| Skupno povprečje |
14,56 |
8.801 |
5.997 |
4,04 |
2.444 |
1.665 |
| |
|
|
MJ/kg |
kWh/kg |
MJ/l |
kWh/l |
| Kurilno olje |
|
|
42,0 |
11,7 |
36,4 |
10,1 |
Vir: Šumarska enciklopedija
Vsebnost vode v lesu
Vsebnost vode v lesu je definirana z razmerjem med maso vode v lesu in skupno maso lesa in vode, medtem ko je vlažnost lesa ali delež mase vode razmerje med maso vode in maso popolno suhega lesa.
V lesu ločimo prosto vodo (ni vezana v lesno snov) in vezano vodo (v celičnih stenah). Pri izhlapevanju izhlapi najprej prosta voda (s tem postane les lažji), nato pa pride do izhlapevanja vezane vode (les postane higroskopski in začne spreminjati volumen in dimenzijo). Če se nezaščiten les suši na prostem dalj časa (več kot 1 leto), začne izgubljati na kurilni vrednosti zaradi pojava gliv in piravosti (začetni stadij bele gnilobe).
Glede na vsebnost vode v lesu ločimo:
- svež les (takoj po poseku), ki ima vlažnost nad 40 %,
- gozdno suh les (približno pol leta po poseku v primeru zimske sečnje oz. približno 4 mesece po poseku v primeru poletne sečnje), ki ima vlažnost od 20 do 40 %,
- zračno suh les (daljše sušenje – vsaj 1 leto, v zračnih skladiščih), ki ima vlažnost do 20 %,
- tehnično suh les (umetno sušenje), ki ima vlažnost od 6 do 15 %.
Vir podatkov: Zavod za gozdove Slovenije
Standardi za biomasna goriva
Standardi so zapisani sporazumi, ki temeljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj. Pripravljeni so z namenom doseganja optimalne koristi za skupnost.
Z objavo vrste standardov SIST EN 14961 za biomasna goriva so se morali do tedaj veljavni standardi na tem področju umakniti. Cilj standardov je priprava enoznačnih in jasnih principov klasifikacije za trda biogoriva, ki temeljijo na poreklu in viru, obliki trgovanja (npr. peleti, sekanci) in lastnostih (npr. vsebnost vode, pepela itd.). Standardi SIST EN 14961-2 do 14961-6 določajo razrede kakovosti in specifikacije za posamezna lesna goriva.
Sistem za zagotavljanje kakovosti in kontrole
Področje uporabe sistema zagotavljanja kakovosti in kontrole je začrtano v standardu SIST EN 15234 in delno tudi v SIST EN 14961-1. Na podlagi omenjenega standarda je Gozdarski inštitut Slovenije izdelal poenostavljen sistem spremljanja in zagotavljanja kakovosti, ki je namenjen manjšim proizvajalcem lesnih goriv, predvsem sekancev in peletov.
Namen uvedbe sistemov zagotavljanja kakovosti je omogočiti primerno in stroškovno učinkovito trgovanje z lesnimi gorivi. Končni uporabnik se tako lahko zanaša na kakovost uporabljenega lesnega goriva, proizvajalci pa lahko optimizirajo, nadzirajo in proizvajajo izdelek v skladu s potrebami trga. Sledljivost v porabniku vzbuja zaupanje, da so vsi procesi v verigi usklajeni z vrsto standardov. Sistem zagotavljanja kakovosti mora biti preprost, učinkovit in čim manj birokratski.
Pomemben del zagotavljanja in nadzora kakovosti je obvezna dokumentacija, ki v skladu s standardom SIST EN 15234 zajema široka strokovna področja:
- sledljivost surovin
- proizvodne zahteve
- transport, ravnanje in skladiščenje po proizvodnji
- končno specifikacijo goriva.
Vir: Kakovostna lesna goriva za vsakogar, Gozdarski inštitut Slovenije