Javni prevoz
Promet v Sloveniji povzroča dobrih 20 % emisij toplogrednih plinov. Glavnina teh emisij odpade na cestni promet in skoraj 40 % emisij CO2, ki nastajajo zaradi prometa, povzroča raba avtomobilov v mestih.
Po podatkih Agencije RS za okolje se je lastništvo osebnih avtomobilov v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojilo, stopnja motorizacije pa presega stanje v številnih gospodarsko najrazvitejših državah Evropske unije. Kljub tehničnim izboljšavam motornih vozil se zaradi povečane potrebe po mobilnosti emisije toplogrednih plinov v ozračje povečujejo. Stanje poslabšuje spreminjanje strukture prometa, saj se delež cestnega prometa neprestano povečuje, železniškega pa ne. V celoti se povečuje tudi cestni tovorni promet, kar dodatno obremenjuje okolje.
Dejstvo je zaskrbljujoče in terja uvajanje učinkovitejših in čistejših načinov prevoza. Pri tem je izrednega pomena aktivna prometna politika posameznih lokalnih skupnosti v smeri spodbujanja uporabe javnih prevoznih sredstev s hkratno ustrezno ponudbo sodobnega javnega prevoza.
Javni transport predstavlja dobro alternativo sicer bolj priljubljenim oblikam osebnega prevoza, saj je zanesljiv, varen, dostopen in okolju prijaznejši. Številne prednosti prinaša tudi za naše zdravje, s spodbujanjem trajnostne mobilnosti pa pomembno vpliva na kakovost bivanja širše družbe.
Kazalec kakovosti življenja ni več stopnja motorizacije, ampak funkcionalen javni potniški promet.
Kolesarjenje in hoja
Dobro alternativo motoriziranim oblikam prometa (zlasti v mestnih središčih) predstavljata hoja in kolesarjenje, saj pomembno pripomoreta k zmanjševanju prometnih zamaškov v majhnih in srednje velikih mestih. V Sloveniji se z različnimi (domačimi in mednarodnimi) projekti želi prebivalce spodbuditi k pogostejši hoji ali kolesarjenju po vsakdanjih poteh in s tem k bolj zdravemu in okolju prijaznejšemu načinu življenja.
Kolesarjenje in hoja imata več koristi:
- ekonomske: nižji stroški za prevoz, manj zastojev in z njimi povezanih ekonomskih stroškov, zmanjšanje stroškov za zdravstvo;
- družbene: večja neodvisnost in dostopnost za vse skupine ljudi, demokratizacija mobilnosti, omogočanje mobilnosti tistim, ki niso vozniki, zmanjševanje socialne izključenosti;
- okoljske: manj emisij in hrupa, nižja poraba neobnovljivih naravnih virov, boljša izraba prostora;
- osebne: redna rekreacija, srečevanje prijateljev in druženje, boljše zdravstveno stanje;
- politične: manjša odvisnost od uvožene energije.
Hoja in kolesarjenje sta prav tako kot avtomobilski in javni promet pomembna za prostorsko načrtovanje in mestni proračun, saj lahko upravljanje mobilnosti razreši prometne probleme z relativno nizkimi stroški. Odpravljanje navezanosti ljudi na avtomobile je dolgoročno gledano edini smiselni ukrep, ki ga lahko izvedejo občine. Namreč, možnosti za preusmeritev ljudi od vožnje z avtomobilom k hoji ali kolesarjenju je v naših majhnih in srednje velikih mestih zelo veliko, saj je približno polovica vseh poti, ki jih opravimo z avtomobilom, krajša od 5 kilometrov. Zmanjšanje nepotrebnih kratkih voženj je lahko prvi pomemben korak k trajnostni mobilnosti, a je Slovenija po dolžini kolesarskih stez na prebivalca še vedno daleč od nekaterih evropskih držav.
Zato so potrebne korenite spremembe v načrtovanju in izvajanju mestne prometne politike ter celovit in integriran pristop k spodbujanju trajnostne mobilnosti tako v mestih kot na podeželju. Politika in podjetja bi si morali poleg celovitega osveščanja javnosti prizadevati za razvoj kolesarske infrastrukture (izboljšanje mobilnosti starejših, otrok, skupin z nižjimi prihodki in invalidov), spodbujanje nemotoriziranega prevoza na delo (z dodatki, kot to počnejo že marsikje po Evropi), zapiranje mestnih centrov za promet ter višje cene parkirišč.