Zmožnost vlad, da učinkovito izvajajo podnebne politike, je »najpomembnejši« dejavnik za dosego omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C, pravi nova študija, objavljena v Nature Climate Change.

Scenariji Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) sicer kažejo, da je omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C sicer malo verjetna, vendar še vedno mogoča, če upoštevamo tehnološke izvedljivosti in ekonomske stroške na ravni projektov za doseganje neto ničelnih emisij.

Sedaj pa ta nova študija opozarja, da je doseganje teh ciljev ob upoštevanju političnih in institucionalnih omejitev še zahtevnejše.

Avtorji študije namreč ugotavljajo, da najbolj ambiciozne usmeritve za blažitev podnebja dajejo svetu 50 % možnost, da omejimo globalno segrevanje pod 1,6 °C glede na predindustrijske temperature.

 Če upoštevamo še omejitve učinkovitosti vlad pri izvajanju potrebnih politik, pa zgoraj omenjena verjetnost pade na med 5 do 45 %.

 Rezultati omenjene študije tudi kažejo, da zaradi napredka obnovljivih tehnologij, kot so sončna in vetrna energija ter električna vozila, »tehnološka izvedljivost podnebne nevtralnosti ni več najpomembnejše vprašanje«.

 Namesto tega avtorji študije svarijo, da je pomembnejše vprašanje, »kako hitro lahko vlade okrepijo ambicije podnebne politike«.

Študija tudi navaja, da imajo vse države različne »institucionalne zmogljivosti« za uveljavljanje politik. Nekatere države tako lahko hitro in uspešno izvajajo politike, kot so spremembe obdavčitve ali okoljske ureditve. Druge države – ki so pogosto revnejše – pa imajo nižjo raven upravljanja, zaradi česar je izvajanje podnebnih ukrepov težje.