»32-odstotni cilj za obnovljive vire se bo v Evropski uniji odražal v več kot 50-odstotnem deležu obnovljivih virov v elektroenergetskem sistemu. Shranjevanje energije ob tem velja za enega najpomembnejših in najbolj obetavnih odgovorov na rebus fleksibilnosti, ki še vedno bega inženirje. V Evropi smo že dosegli raven, kjer bodo nove tehnologije dobivale vse večji pomen. Nekatere države, kot so Danska, Nemčija in Italija, so zaradi svojega geografskega položaja in politik na področju energetske mešanice dosegle že precej močan prodor obnovljivih virov. Fleksibilnost tehnologij za shranjevanje energije lahko izkoristimo v različnih časovnih okvirih in lokacijah, na lokalnih ali prenosnih ravneh,« je dejala Norela Constantinescu iz Evropskega združenja operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) na spletnem seminarju ENTSO-E z naslovom »Shranjevanje energije kot orodje za fleksibilnost«.

Ob tem je pojasnila: »Ko govorimo o fleksibilnosti, se osredotočamo na potrebe sistema. Tehnologije na področju skladiščenja ter tudi druge tehnologije, ki izhajajo iz digitalnega sektorja, lahko namreč zadovoljijo potrebe operaterjev prenosnih sistemov po fleksibilnosti. Ob tem je pomembno razmišljati tudi o združevanju potreb trgov, zasnove trga in produktov, ki bodo razviti za zadovoljevanje teh potreb.« Dodala je, da se bodo s prihodnjim razvojem in z izkoriščanjem shranjevanja potrebe po fleksibilnosti v različnih časovnih okvirih povečale in se na geografski ravni razlikovale, saj jih bodo poganjali različni vzorci. »Dnevne potrebe po fleksibilnosti bo poganjal predvsem razvoj fotovoltaike, ki bo osnovan na kratkotrajnemu shranjevanju. Tedenske potrebe po fleksibilnosti bo poganjala vetrna proizvodnja, letne pa sezonski vzorci obremenitve. Potrebe po fleksibilnosti bodo odvisne tudi od lastnosti vsake izmed držav in njenih politik na področju energetske mešanice. Zadovoljevanje potreb po fleksibilnosti bomo zagotovili s posebej prilagojenim portfeljem tehnologij. Trenutno najbolj popularna tehnologija za shranjevanje so črpalne hidroelektrarne, a se je tudi cena litij-ionskih baterij znižala že za šestkratnik,« je zaključila Constantinescujeva ter dodala, da trenutni regulativni okvir operaterjem prenosnih sistemov ne dovoljuje posedovanja objektov za shranjevanje, razen v primeru določenih regulativnih sporazumov na nacionalni ravni.

Michael Lippert, podpredsednik Evropskega združenja za shranjevanje energije (EASE) in vodja trženja shranjevalnikov energije pri družbi SAFT batteries, je ob tem omenil, da je bilo v letu 2018 v Evropi vpeljanih okoli 1 GWh novih objektov za shranjevanje energije, kar se bo najverjetneje ponovilo tudi v letu 2019 in v letih zatem. »Trg shranjevanja energije se po obsegu vsako leto poveča za 40–50 odstotkov. Skoraj 60 odstotkov objektov za skladiščenje se vpeljuje 'pred' števcem oz. na strani energetskih podjetij, preostanek pa 'za' števcem oz. na strani stanovalcev. Večina teh vpeljav se nanaša na litij-ionsko tehnologijo, ki na trgu trenutno dominira – zaradi sinergije z vpeljavo baterij za električne avtomobile,« je dejal Lippert in dodal, da inštituti, kot je Bloomberg, napovedujejo, da se bo letna vpeljava novih objektov za shranjevanje energije do leta 2025 v Evropi povečala na okoli 15 GWh. Kot je omenil, bomo ob upadu cene shranjevanja energije priča obsežnemu prodoru tovrstnih tehnologij, še posebej pri upravljanju konic in preusmerjanju energije. »Če želimo doseči podnebne cilje, zastavljene v pariškem sporazumu, se bodo morale v prihodnje zmogljivosti za shranjevanje električne energije preko leta povečati s 30 TWh, kolikor shranjujemo danes, na 170–270 TWh – in baterije bodo tu odigrale zelo pomembno vlogo,« je dodal.

»Glavne tehnologije za shranjevanje lahko razdelimo na pet kategorij: kemične, električne, elektrokemične, mehanske in toplotne. Trg se ob tem trenutno najbolj osredotoča na baterije, še posebej za uporabo pri shranjevanju energije znotraj dneva. Na dolgi rok bomo potrebovali tudi dnevno izvensezonsko shranjevanje energije, ki bo povečalo potrebo po drugih tehnologijah za shranjevanje, na primer po toplotni – za pretvorbo elektrike v plin,« je dejal Lippert ter dodal, da se stroški shranjevanja nižajo po celem svetu. »Upad stroškov je bil skozi leta še posebej opazen na področju manj zrelih tehnologij, denimo nikelj-kovinsko-hidridnih in litij-ionskih. Ob primerjavi različnih krivulj stroškov shranjevanja energije je treba upoštevati tudi stopnjo zrelosti tehnologije. S shranjevanjem energije lahko optimiziramo tudi delovanje obstoječih konvencionalnih proizvodnih zmogljivosti. Večanje konične obremenitve in spremenljiva oskrba z električno energijo bosta botrovali okrepitvam omrežja, na primer gradnji dodatnih daljnovodov. Shranjevanje energije lahko torej podpre bolj tradicionalne okrepitve omrežja ter po potrebi služi zagotavljanju dodatne varnosti oskrbe, v drugih obdobjih pa prenosnim in distribucijskim operaterjem nudi tudi dodatne storitve,« je pojasnil Lippert.

Kot je izpostavil, lahko shranjevanje energije, ki ga apliciramo v mobilnosti, igra ključno vlogo pri podpori razogljičenja prometnega sektorja. »Skladiščenje lahko omogoči dragocene aplikacije, kot je sprememba namena baterij električnih vozil, kar jim da novo življenje in novo namembnost. Še ena dragocena aplikacija pa je uporaba stacionarnih shranjevalnih objektov za podporo infrastrukture za hitro polnjenje, ki lahko olajša povezovanje vozil z omrežjem, in sicer preko pametnega polnjenja in pripadajočih storitev,« je zaključil Lippert.

Eden ključnih govorcev seminarja je bil Felix Dembski iz nemške družbe za proizvodnjo solarnih baterij Sonnen, ki je vzpostavila tudi skupnost sonnenCommunity, kjer so vse zmogljivosti podjetja in vsi njegovi odjemalci virtualno povezani. Kot je pojasnil Dembski, je pri sistemu, ki se v veliki meri zanaša na obnovljive vire energije, fleksibilnost zelo dragocena. »Nič ni bolj fleksibilnega od obsežnega omrežja baterij. Te baterije smo v naši skupnosti združili v virtualno elektrarno, ki nam omogoča nudenje omrežnih storitev operaterjem omrežij,« je dejal ter dodal, da so začeli storitve nuditi tudi strankam z lastnimi električnimi avtomobili. »Naše stranke lahko svoja električna vozila dejansko priklopijo na postajo in prepustijo napajanje nam. Preko aplikacije nam denimo povedo, da želijo imeti do osme ure zjutraj povsem napolnjen avtomobil, mi nato preko naše virtualne elektrarne elektriko pošljemo v baterijo avtomobila ter s tem optimiziramo napajanje in zmanjšamo obremenitev elektroenergetskega omrežja v primeru, da se naenkrat polni preveliko število vozil,« je dejal Dembski.

Pojasnil je še, da shranjevanje energije kot opcija za fleksibilnost ne povzroča trenj med širitvami na področju shranjevanja in širitvami omrežja. »Širitve na področju shranjevanja in širitve na področju omrežja morajo iti z roko v roki, če želimo optimizirati delovanje elektroenergetskega omrežja. Modeli aktivnih odjemalcev se vse bolj uveljavljajo, naslednji korak v energetski tranziciji pa bo vezan na produkte. Energetska tranzicija se je do sedaj osredotočala predvsem na proizvodnjo energije. Če pogledamo še druge sektorje, ki jih je potrebno razogljičiti, vidimo, da bo dogajanje vezano na produkte. V sektorjih, kot sta ogrevanje in mobilnost, je razvoj še posebej odvisen od produktov,« je izpostavil Dembski ter dodal, da bo vključevanje odjemalcev ključnega pomena pri njihovem prehodu na nove tehnologije.

Hans Wolf von Koeller iz nemškega inženirskega podjetja Steag Energy Services je ob tem dejal, da je prepričan, da pri shranjevanju energije kot orodju za fleksibilnosti ne gre le za tehnično vprašanje, temveč tudi za vprašanje predpisov. »Ne le, da uredbe narekujejo inštalacijo obnovljivih virov, opredeljujejo tudi implementacijo shranjevanja energije v omrežju,« je pojasnil in dodal, da je ključno, da predpisi jasno opredelijo, kdo je odgovoren za fleksibilnost v sistemu. Energetski sistem lahko shranjevanje energije načeloma izkoristi na več načinov, je zaključil.