Evropska unija pri izpolnjevanju cilja o neto ničelnih izpustih do leta 2050 računa na vodik, pri čemer je njen cilj do konca desetletja dvigniti proizvodnjo obnovljivega vodika na 10 milijonov ton, to pa dopolniti še z 10 milijoni ton uvoza.

Zagovorniki izkoriščanja naravno prisotnega vodika kot vira energije si prizadevajo pregnati pomisleke na trgu s trditvami, da so zaloge obilnejše od prvotnih ocen in da bi bilo pridobivanje preprostejše kot pri drugih virih plina. Vodik je mogoče proizvajati z elektrolizo vode ob uporabi obnovljivih virov energije, kar pomeni zeleni vodik, ob uporabi drugih virov energije, kot je zemeljski plin, kar pomeni sivi vodik, ali celo ob uporabi jedrske energije, kar pomeni rožnati vodik. Vodik pa nastaja tudi v naravnih procesih pod Zemljinim površjem – temu pravimo beli ali zlati vodik in njegove zaloge so velike.

»Razširjen je veliko bolj, kot smo mislili doslej,« je dejal Viacheslav Zgonnik, glavni izvršni direktor podjetja Natural Hydrogen Energy, ki raziskuje na območju Nebraske. Nedavne raziskave Geološkega zavoda Združenih držav kažejo, da bi se utegnilo v Zemljini skorji nahajati na desetine milijonov ton vodika, vendar bi bilo treba opraviti nadaljnje raziskave, da bi vedeli, koliko tega je v resnici mogoče izkoristiti.

Glede na možnost samoobnavljanja je naravni vodik tudi cenejši od tistega, ki se ga proizvaja z uporabo virov energije, in njegov glavni strošek je vrtanje, pojasnjujejo njegovi zagovorniki. Po njihovih besedah bi bil strošek proizvodnje okoli 0,50–2 EUR/kg. Za primerjavo: pri zelenem vodiku je strošek 4 EUR/kg, pri sivem pa 2,3 EUR/kg, kaže E-Bridgeov indeks hydex. »Zato bi utegnil biti prelomen,« meni Olivier Lhote, direktor za projekte na področju naravnega vodika v podjetju Storengy, podružnici francoske energetske skupine Engie, ki je specializirana za shranjevanje zemeljskega plina.

Toda skeptiki, kot je Michael Barnard iz svetovalnega podjetja TFIE, odgovarjajo: »Nikoli ne dosežeš take nizke cene. To je enako, kot da bi hotel kršiti fizikalne zakone.« Isabelle Moretti z Univerze v Pauu in regiji Adour v Franciji pravi, da se zaganja čedalje več projektov na področju naravnega vodika, saj čedalje več držav spreminja svoje predpise na področju rudarjenja. Po njenem mnenju bi bili lahko izvedljivi projekti pripravljeni v treh do sedmih letih.

Edina dokazana vrtina doslej je v Maliju, se pa podjetja ozirajo tudi po Severni Ameriki in Avstraliji. Nahajališča so prav tako zabeležili v Franciji in Albaniji. Podjetje Helios Aragon želi na severnošpanskem nahajališču načrpati 1,1 milijona ton, začenši z letom 2029, in upa, da bi sčasoma presegli 100 milijonov ton.

Kot pravita Moretti in Lhote, pa je bolj verjetno, da bo beli vodik dopolnjeval druge oblike podnebju prijaznega vodika, pri čemer bo pozornost sprva usmerjena v iskanje odjemalcev v bližini nahajališč, kot so kmetijski pridelovalci, ki bi lahko spremenili vodik v gnojilo, ali rudarske projekte daleč od elektroenergetskih omrežij. Države brez teh omrežij bi lahko preskočile naravnost na vodik, je dejala Moretti. Po Lhotejevih besedah bi na ta način dokazali izvedljivost. Nato bi morda nekoč v prihodnje lahko vodik izvažali kot gorivo.

Nekatera podjetja, ki se ukvarjajo z industrijskimi plini, so odprta za idejo rabe naravnega vodika, druga pa ostajajo skeptična. »Nikoli ne bi rekel nikoli,« je odgovoril Gilles Le Van iz francoskega multinacionalnega dobavitelja industrijskih plinov Air Liquide, ko so ga na energetskem vrhu v Berlinu vprašali, ali jih v podjetju taka možnost zanima. Tudi Giacomo Matarazzo iz Terage je dejal, da se v podjetju nikoli ne bi »odpovedali nobeni opciji«.