Zadnje poročilo združenja za vetrno energijo WindEurope prikazuje mračno sliko evropske vetrne industrije. Zapleteni in počasni postopki izdaje dovoljenj zavirajo uvajanje potrebnih vetrnih zmogljivosti v Evropi in s tem doseganje energetsko-podnebnih ciljev EU. Posledično se podaljšuje odvisnost od nezanesljive oskrbe s plinom, opozarjajo v združenju.

»Površina ni problem. Finance niso problem. Tehnologija ni problem. Javno mnenje tudi ne. Gre za čisto zapletenost postopkov izdajanja dovoljenj,« je povedal izvršni direktor WindEurope Giles Dickson.

Glede na poročilo, ki ga je združenje izdalo pretekli teden, je EU leta 2021 namestila 11 GW vetrnih zmogljivosti in naj bi od zdaj do leta 2026 v povprečju namestila nadaljnjih 17,6 GW.

To je manj od 32 GW, ki bi jih EU potrebovala za dosego 40-odstotnega cilja obnovljivih virov energije (OVE) v njeni energetski mešanici do leta 2030, opozarjajo v združenju.

Čeprav je bilo leto 2021 rekordno leto za vetrne naprave, saj je skupna inštalirana moč vetrnih elektrarn v EU dosegla 189 GW, je bil napredek za 11 odstotkov nižji od lanskoletne napovedi s strani vetrne industrije, opozarja poročilo.

Navkljub pričakovani povečani rasti vetrnih zmogljivosti v Evropi, to ne bo niti blizu temu, kar EU potrebuje. Med razlogi avtorji poročila izpostavljajo tako težave v dobavni verigi kot težave z dovoljenji.

Evropski parlament je nedavno pozval k hitremu uvajanju obnovljive energije na morju in hitrejšemu izdajanju dovoljenj.

Zaradi dolgotrajnih postopkov izdajanja dovoljenj je Evropska komisija prav tako pozvala države EU, naj implementirajo direktivo o obnovljivih virih energije iz leta 2018, ki bi morala začeti veljati julija in vključuje zahtevo po odobritvi dovoljenj v dveh letih po vlogi.

Na razpravi Evropskega parlamenta o strategiji EU za obnovljive vire energije na morju je komisarka za energijo Kadri Simson izpostavila, da je izdaja dovoljenj »eden ključnih izzivov« za obnovljivo energijo.

Za pomoč pri reševanju tega izziva bo izvršna oblast EU junija zagotovila nadaljnje smernice o dobrih praksah, s katerimi bi po komisarkinem mnenju naslovili »preveč zapletene in pretirano dolge upravne postopke«.

Težave z dovoljenji pa ne ogrožajo le podnebnih ciljev EU, temveč škodijo tudi evropski vetrni industriji. Evropa ima pet proizvajalcev vetrnih turbin, od katerih štirje trenutno poslujejo z izgubo, je dejal Dickson.

»V zadnjih dveh letih je morala industrija zapreti tovarne, ki izdelujejo turbine in komponente v Nemčiji, Španiji in na Danskem - tradicionalnih trdnjavah evropske vetrne industrije,« je WindEurope povedal predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen v pismu.

Združenje je vodstvo EU prav tako opozorilo, da je evropski trg premajhen, da bi lahko vzdrževal industrijo, ki tvega, da izgubi položaj pred kitajskimi konkurenti.

EU so zato pozvali naj poenostavi postopke izdaje dovoljenj, podpre inovacije in se izogne negativnim ponudbam (nizkim cenam na dražbah za OVE, op. a.), kjer mora vetrna industrija plačati pravice za izgradnjo vetrne elektrarne. 

Kljub težavam z dovoljenji so cilji držav EU za izgradnjo vetrnih zmogljivosti dejansko ambiciozni, je dejal Dickson.

Med državami v EU z največ nameščenimi vetrnimi zmogljivostmi v letu 2021 je z 2,1 GW inštalirane vetrne moči prednjačila Švedska, sledita ji Nemčija z 1,9 GW in Nizozemska z 1,3 GW.

Tudi srednja in vzhodna Evropa se obračata k vetrni energiji. Latvija, Litva in Estonija imajo po navedbah iz poročila močne ambicije in si prizadevajo za njihovo uresničitev. Litva je bila v zadnjem četrtletju 2021 med državami z največ naročili pri razvijalcih vetrnih elektrarn, kaže poročilo. 

Močno ambicioznost izkazujejo tudi Hrvaška, Bolgarija in Romunija, manj ambiciozne so glede na poročilo Madžarska, Slovaška in Češka.

Države članice EU si prizadevajo za reševanje vprašanja izdaje dovoljenj. Med njimi izpostavljajo Italijo, Francijo in Nemčijo, ki iščejo poenostavitve pravil in postopkov, da bi izpolnile nacionalne cilje.

A se države, med njimi tudi Nemčija, poleg dolgotrajnih postopkov izdaje dovoljenj, soočajo še z drugim problem: odporom družbe proti vetrnim elektrarnam.

»Obstaja povezava med zapletenostjo postopkov izdajanja dovoljenj in pravnimi izzivi, s katerimi se pogosto soočamo, saj bolj zapletena kot je vaša prošnja za dovoljenje, lažje je za zelo dobro plačanega odvetnika v prošnji najti nekaj, česar vi niste povsem pravilno izpolnili,« je dejal Dickson.

V odgovoru na kritike o vplivu vetrne industrije na biotsko raznovrstnost, ki je pogosto osnova za pravne bitke, je Dickson dejal, da se instalaterji izogibajo potem ptic selivk in pogosto namestijo senzorje, da preprečijo, da bi ptice udarile v turbine. 

S problematiko družbene nesprejemljivosti tudi projektov obnovljive energije (OVE), predvsem vetrne energije, se soočamo tudi v Sloveniji, ki se z dvema vetrnima elektrarnama skupne nazivne moči 3,2 MW uvršča na sam rep vseh evropskih držav.

V načrtu je sicer nekaj vetrnih projektov. V družbi Dravske elektrarne Maribor (DEM) denimo načrtujejo tri vetrna polja - VE Ojstrica, VE Rogatec in VE Paški Kozjak -, katerih skupna moč bo znašala 46 MW. Načrti so najdlje za VE Ojstrica, kjer bi se lahko prve vetrnice vrtele leta 2025. 

Po predlogu državnega prostorskega načrta (DPN) naj bi medtem na Griškem polju stalo 14 nadaljnjih vetrnih elektrarn, vsaka med njimi pa bi imela predvidoma 4,2 MW moči. Investitor teh je skupina AAE, ki je v Dolenji vasi na Griškem polju postavila tudi prvo veliko vetrno elektrarno v Sloveniji z nazivno močjo 2,3 MW. 

Z namenom povečanja družbene sprejemljivosti vetrnih elektrarn je slovensko ministrstvo za infrastrukturo (MzI) v javno obravnavo posredovalo tudi predlog uredbe o nadomestilu za izrabo prostora za proizvodno napravo na veter, ki ga ureja zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije. Zaključila se je 4. februarja.

Po ocenah nekaterih investitorjev je v Sloveniji, brez posegov v Naturo 2000, mogoče sicer postaviti za najmanj 450 MW vetrnih zmogljivosti, je marca 2021 povedal Peter Novak, profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Novem mestu.