Čeprav lahko vodik zagotovi še večji prispevek obnovljivih virov energije (OVE), je proizvodnja vodika s pomočjo nizkoogljične energije trenutno še vedno draga, potrebna pa bi bila tudi proizvodnja na industrijski ravni, je sporočila Mednarodna agencija za energijo (IEA). »Vodik trenutno dobiva tak zagon, kot še nikoli poprej, k temu pa prispevajo tako uvoznice kot izvoznice energije, industrija obnovljivih virov, dobavitelji elektrike in plina, proizvajalci avtomobilov, naftne in plinske družbe, večja tehnološka podjetja in večja mesta. Svet ne sme zamuditi te enkratne priložnosti, saj lahko vodik prevzame pomembno vlogo pri našemu prehodu na čisto in varno energetsko prihodnost,« je dejal izvršni direktor IEA Fatih Birol.

»Vodik se danes uporablja predvsem za rafiniranje nafte in za proizvodnjo gnojil. Če želimo, da ta opazno prispeva k energetski tranziciji, ga moramo vpeljati tudi v sektorjih, kjer se trenutno skorajda ne pojavlja, kot so promet, stavbe in proizvodnja električne energije,« so zapisali avtorji novega poročila agencije IEA o vodiku.

Kot so pojasnili, nam vodik lahko pomaga pri soočanju z različnimi kritičnimi izzivi v energetiki, kot je shranjevanje energije iz spremenljive proizvodnje OVE in razogljičenje različnih sektorjev – vključno s transportom na dolge razdalje ter s sektorji kemikalij, železa in jekla. Krepitev rabe vodika v svetovni energetski tranziciji pa po navedbah poročila prinaša tudi vrsto izzivov. Eden od njih je to, da je proizvodnja vodika s pomočjo nizkoogljične energije trenutno še precej draga.

Analiza IEA sicer razkriva, da bi lahko cena proizvodnje vodika s pomočjo obnovljive električne energije zaradi upada stroškov OVE in krepitve proizvodnje vodika do leta 2030 padla za 30 odstotkov. »Masovna proizvodnja bi koristila tako gorivnim celicam in opremi za polnjenje kot elektrolizatorjem (ki proizvajajo vodik iz električne energije in vode),« so zapisali v IEA.

»Postavitev elektrolizatorjev na lokacijah z odličnimi pogoji za OVE bi lahko glede na vse nižje stroške fotovoltaične in vetrne proizvodnje predstavljala poceni opcijo za dobavo vodika, tudi ob upoštevanju stroškov prenosa in distribucije tega vodika iz (pogosto oddaljenih) lokacij OVE do končnih odjemalcev,« izpostavijo v IEA.

Tu je tudi problem počasnega razvoja infrastrukture za vodik, ki zavira splošno razširitev. »Cene vodika za odjemalce so močno odvisne od tega, koliko polnilnic je na voljo, kako pogosto se jih uporablja in koliko vodika se oskrbi na dan. Soočanje s to težavo bo najverjetneje zahtevalo skrbno načrtovanje in usklajevanje ter skupno delovanje državnih in lokalnih oblasti ter industrije in investitorjev,« pravijo v IEA.

Problem je tudi v tem, da se danes skoraj ves vodik pridobiva iz zemeljskega plina in premoga, nekatere uredbe pa trenutno tudi omejujejo razvoj industrije čistega vodika. Poročilo IEA tako navaja sedem ključnih priporočil, ki naj bi vladam, podjetjem in drugim deležnikom s celega sveta pomagala povečati obseg projektov na področju vodika. Nanašajo se na štiri področja ukrepanja, kjer bi lahko že danes postavili temelje za prihodnji razmah svetovne industrije čistega vodika: spreminjanje industrijskih pristanišč v živčne centre za krepitev rabe čistega vodika; nadgradnja obstoječe infrastrukture, kot so plinovodi; razširitev rabe vodika na sektor prometa v obliki goriva za avtomobile, tovornjake in avtobuse, ki vozijo po ključnih trasah, in vzpostavitev prvih mednarodnih plovnih poti za trgovanje z vodikom.

»Vodik trenutno dobiva tak zagon, kot še nikoli poprej, k temu pa prispevajo tako uvoznice kot izvoznice energije, industrija obnovljivih virov, dobavitelji elektrike in plina, proizvajalci avtomobilov, naftne in plinske družbe, večja tehnološka podjetja in večja mesta. Svet ne sme zamuditi te enkratne priložnosti, saj lahko vodik prevzame pomembno vlogo pri našemu prehodu na čisto in varno energetsko prihodnost,« je ob tem dejal izvršni direktor IEA Fatih Birol.

Poročilo IEA je na voljo povezavi.