Izraba vetrne energije ostaja v Sloveniji še vedno na zelo nizkem nivoju, pri čemer so glavni razlogi tako nizek energetski potencial, težave pri umeščanju v prostor in nasprotovanje interesnih skupin, kot tudi visoka cena izgradnje (pri manjših elektrarnah), je dejal Niko Natek iz Zavoda Energetska agencija za Savinjsko, Šaleško in Koroško (Zavod KSSENA). Najbolj smotrna je tako izraba vetrne energije v sklopu večjih projektov (vetrnih polj) z uporabo osnovnih platform vetrnih turbin z nazivno močjo nad 500 kW, je izpostavil. Na nedavnem spletnem seminarju na temo obnovljivih virov energije (OVE) v organizaciji Borzena je beseda tekla tudi o sončnih elektrarnah in malih hidroelektrarnah.

Za oskrbo stavb z energijo poznamo številne primere obnovljivih virov energije (OVE), toda tehnološko in ekonomsko vira ni mogoče vedno maksimalno izkoristiti.

»Obnovljivi viri so sedanjost in prihodnost, zato moramo v korak s časom,« je izpostavil Nejc Jurko z Zavoda KSSENA. Trenutno sta veljavni dve uredbi, ki urejata področje OVE v Sloveniji: uredba o manjših napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE) ali soproizvodnjo z visokim izkoristkom (SPTE) z nazivno električno močjo do vključno 1 MW in uredba o samooskrbi z električno energijo iz OVE, pri čemer priključna moč naprave za samooskrbo (v kW) ne sme presegati 0,8-kratnika priključne moči odjema merilnega mesta, je pojasnil Jurko. 

Zaradi ugodnejših finančnih pogojev je danes v primerjavi z nekoč več postavitev manjših sončnih elektrarn. Inštalirana moč sončnih elektrarn je julija 2020 znašala skupaj 313 MW (število naprav 8.030), od tega je v sektorju samooskrbe inštalirana skupna moč 51,340 MW (4.631 naprav). »To pomeni, da je ideja o samooskrbi padla na plodna tla,« je poudaril Jurko. Večje elektrarne so bile priključene predvsem med letoma 2010 in 2013, ko je imela Slovenija visoke podpore za energijo, proizvedeno iz sonca. 

Cene sončnih elektrarn na inštaliran kilovat priključne moči se danes sicer gibljejo med 1.500 in 2.000 evri. 

Za samooskrbo lahko izkoristimo tudi proizvodnjo električne energije iz (male) hidroelektrarne, pri čemer je najbolj enostavna namestitev v bližini objekta. V vseh ostalih primerih je med drugim potrebno gradbeno dovoljenje in ostala soglasja. »Medtem ko je postopek za namestitev sončnih elektrarn relativno enostaven, je postopek za izgradnjo male hidroelektrarne nekoliko bolj zapleten,« je sklenil Jurko. V Sloveniji štejemo za male hidroelektrarne tiste, ki imajo moč do 10 MW; mini elektrarne so tiste z inštalirano močjo med 100 kW in 1 MW; pod mikroelektrarne pa štejemo elektrarne z močjo do 100 kW. 

 Medtem ostaja izraba vetrne energije v Sloveniji še vedno na zelo nizkem nivoju, pri čemer so glavni razlogi tako nizek energetski potencial, težave pri umeščanju v prostor in nasprotovanje interesnih skupin, kot tudi visoka cena izgradnje (pri manjših elektrarnah), je v nadaljevanju pojasnil Niko Natek z Zavoda KSSENA.

Iz analize o možnostih izrabe vetrne energije z vidika mikroproizvodnje, ki jo je za potrebe družbe Borzen oktobra letos izdelal Zavod KSSENA, je razvidno, da so najbolj primerne lokacije za postavitev vetrnih elektrarn na jugozahodu države, kjer dosegajo povprečne letne hitrosti vetra 4 do 6 metrov na sekundo, pa tudi na območju okoli Skute v Kamniško-Savinjskih Alpah, vzhodnem delu Pohorja in pasu v Triglavskem narodnem parku med Podgorjem na jugu in Špikom na severu.

Iz analize je razvidno, da elektrarna pri vetru 5 metrov na sekundo deluje na približno 8 odstotkih svoje nazivne moči. Maksimalna učinkovitost glede na razpoložljiv vetrni potencial je okoli 59 odstotkov. Kapaciteta za izkoriščanje vetrne energije za velike vetrne turbine v Sloveniji pa se giblje med 330 in 480 MW, je navedel Natek. 

Osnovni kapitalski stroški za vetrno turbino podjetja Enair s 3 kilovati nazivne moči in osnovno nosilno konstrukcijo znašajo po izračunih Zavoda KSSENA cca. 15.700 evrov z DDV-jem. Povprečna cena referenčnih kapitalskih stroškov na kilovat vgrajene nazivne moči znaša glede na analizo 4.700 evrov, kar je na zgornji meji evidentiranih referenčnih vrednosti. V tem izračunu ni bila upoštevana cena najdražjih vetrnih turbin, je pojasnil Natek.

»Vetrna elektrarna je minimalno 1,7-krat dražja v primerjavi s fotovoltaiko. Upada cen, kot smo jim bili priča za fotonapetostne module, pri manjših vetrnih elektrarnah ni bilo.«

Zakonodaja omogoča izgradnjo vetrnih elektrarn tudi za samooskrbo z določenimi poenostavitvami ob upoštevanju specifičnih dodatnih omejitev. »Tako se vetrna elektrarna do 50 kW obravnava kot manjša proizvodna naprava, ki se dodaja v funkcionalno celoto obstoječega objekta, za kar ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. A to le v primeru, če zadostimo dodatnim zahtevam. Med njimi sta tudi izdelava statične presoje in strokovna ocena požarne varnosti. Pomembna omejitev, ki jo narekuje uredba, je tudi maksimalna višina, ki jo lahko doseže naprava. Pri montaži ob objekt je predpisana maksimalna višina 10 metrov. Če se montira na streho objekta, naprava ne sme presegati polovico višine objekta,« je povedal Natek. 

V Sloveniji se po Natekovih navedbah še vedno soočamo s pomanjkanjem izkušenj na področju umeščanja vetrnih elektrarn na lokalnem nivoju, nedorečenostjo postopkov oz. večletno časovnico za pripravo občinskega prostorskega načrta (OPN).

V vseh obravnavanih primerih na petih različnih lokacijah v Sloveniji, od urbanega okolja do gorskega sveta, so vetrne elektrarne ob danih pogojih zelo redko obratovale v rangu nazivnih moči. Vetrni potencial je bil tako ocenjen kot nezadosten za izrabo v kontekstu mikroproizvodnje, razen specifičnih primerov (otočno obratovanje za samooskrbo odjemalca v gorskem svetu), je pokazala analiza Zavoda KSSENA.

V večini primerov je bila realizirana proizvodnja električne energije v območju med 2 in 7 MWh na letnem nivoju, kar je vsekakor preskromen rezultat glede na kapitalske stroške, je poudaril Natek. Najnižja investicija v vetrno elektrarno je znašala 13.631,36 evra. Najnižja cena kapitalskih stroškov na enoto je bila pričakovano dokumentirana za najmočnejše vetrne elektrarne (Aeolos-V, 10 kW, 3.206 EUR/kW). Najvišje cene vetrnih elektrarn pa so bile pri tem ponujene s strani ‘premijskih’ proizvajalcev iz Azije (V-AIR, HiVAWT), v vseh primerih za izvedbe z vertikalno osjo (več kot 6000 EUR/kW).

V primeru boljših vetrovnih razmer (pri povprečni letni hitrosti vetra več kot 7 m/s) bi bila investicija v tovrstno vetrno elektrarno zelo zanimiva, je pridal Natek. »V okviru danih vetrovnih razmer pa bi bilo potrebno zagotoviti bodisi visoko zagotovljeno odkupno ceno bodisi ustrezno obratovalno podporo. V primeru zagotovljene odkupne cene električne energije 200 evrov na MWh skozi celotno pričakovano življenjsko obdobje vetrne elektrarne bi lahko dosegli interno stopnjo donosa v višini 8,7 odstotka pri neto sedanji vrednosti 5.458 evrov in enostavni povračilni dobi približno 11 let. Pri ohranitvi odkupne cene električne energije v višini 70 evrov na MWh pa bi z zagotovitvijo obratovalne podpore v višini 200 evrov na vgrajen kW nazivne moči (pri izbrani vetrni turbini Antaris 3,5 kW) na letnem nivoju z investicijo dosegli interno stopnjo donosa v višini 6,7 odstotka ter enostavno povračilno dobo 12,9 leta pri neto sedanji vrednosti 2.418 evrov.«

Tehnologija je na visoki stopnji razvoja, zato je malo verjetno, da bi se lahko v naslednjih 10 letih drastično izboljšale učinkovitosti proizvodnje pri nizkih hitrostih vetra, je še dodal Natek. »Znatno znižanje stroškov bi bilo možno z ekonomiko proizvodnje večjega števila enot, vendar tudi v primeru 25-odstotnega znižanja zaradi slabih proizvodnih kapacitet to v večini obravnavanih primerov ne bi omogočilo ekonomske vzdržnosti.« 

Kot je še izpostavil Natek, so v Sloveniji slabo poznani tudi administrativni postopki umeščanja v prostor in pogosto ne upoštevajo tehničnih posebnosti proizvodnje električne energije iz vetrnih elektrarn.