Evropska komisija namerava junija v okviru evropskega zelenega dogovora podati predlog za strategijo pametne integracije sektorjev. Cilj te strategije je izkoristiti sinergije, ki jih ponuja integriran energetski sistem, ter tako prispevati k temeljitemu, a obenem stroškovno učinkovitemu razogljičenju gospodarstva, je pojasnil vodja projektov pri Agora Energiewende Andreas Graf.

Komisija je ob tem opredelila več ključnih priložnosti, med drugim tudi elektrifikacijo sektorjev, ki se še vedno zanašajo na fosilna goriva, nadomeščanje plinov in goriv na fosilni osnovi z obnovljivimi in razogljičenimi plini in gorivi ter dosledno izkoriščanje krožnosti in načela prednostne obravnave energetske učinkovitosti. 

Kot pove Graf, je v tem kontekstu pomembno, da oblikovalci politik razmislijo tudi o morebitnih reformah inštrumentov za določanje cen, ki bodo v okviru dosege dolgoročnih podnebnih ciljev EU morda potrebne v energetiki. Inštrumenti za določanje cen bodo namreč igrali pomembno vlogo pri prehodu na podnebno nevtralen energetski sistem, saj zavzemajo davki in prispevki v povprečju 40 odstotkov cene električne energije v EU. Skoraj vse strategije razogljičenja, vključno z dolgoročno strategijo EU, prepoznavajo potrebo po povečani elektrifikaciji cestnega prometa in ogrevanja. Ob tem pa lahko davki, dajatve in doplačila na električno energijo vplivajo tudi na zmanjšanje konkurenčnosti elektroenergetskih rešitev (denimo električnih vozil in toplotnih črpalk) glede na rešitve, ki jih napajajo fosilna goriva (na primer avtomobile z motorjem na notranje izgorevanje in plinske kotle). Cena CO2 se obenem prek sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) nalaga predvsem porabnikom električne energije, medtem ko se na področjih, ki ne spadajo pod EU ETS (goriva za promet in ogrevanje) v večini držav članic uporablja zgolj v omejenem obsegu, je pojasnil Graf. 

Graf torej meni, da je v CO2 usmerjena reforma cen energije ključna za uspeh pametne integracije sektorjev v Evropi. Ta reforma je po njegovem mnenju potrebna tudi zato, ker bo cena CO2 pomembno vplivala na učinkovit proces preobrazbe energetskega sistema. »Učinkovit boj proti podnebnim spremembam zahteva določitev cene CO2, ki trenutno za večji del sektorjev prometa, ogrevanja in kmetijstva ni določena, v okviru EU ETS pa je preveč nestabilna.« Kot pristavi Graf, je problem tudi v tem, da spadajo ključne možnosti za razogljičenje ogrevanja in prometa neposredno (objekti za soproizvodnjo nad 20 MW) ali posredno (električne toplotne črpalke in električna vozila) pod EU ETS, medtem ko so manjši obrati za soproizvodnjo, domači kotli na fosilna goriva in pogonska goriva v veliki meri izvzeti.

Še en razlog, zakaj potrebujemo v CO2 usmerjeno reformo cen energije pa je, da se preostale oblike okoljskega in energetskega obdavčevanja za sektorje, ki niso vključeni v EU ETS, po državah članicah močno razlikujejo. »Usklajene najnižje ravni obdavčitve v EU (opredeljene v direktivi o obdavčitvi energije, ETD) ne upoštevajo emisij CO2.« Kot ob tem doda višji sodelavec pri Agora Energiewende Thorsten Lenck, je reforma ETD, ki bi omogočila usklajeno, v CO2 usmerjeno reformo obdavčenja energije, ravno v obravnavi. »Usklajena zamrznitev obstoječih davkov na energijo in vpeljava v CO2 usmerjene obdavčitve energije, ki bi sledila skupni krivulji cen, bi lahko botrovala usklajeni evropski rešitvi ob sočasnem upoštevanju davčne suverenost držav članic ter obstoječih sistemov in tradicij.«

Nemčija vsekakor potrebuje v CO2 usmerjeno reformo cen energije, saj so davki, dajatve in doplačila na električno energijo v primerjavi s tistimi na fosilna goriva precej visoki, obenem pa ne podpirajo nemških prizadevanj na področju podnebja in rabe obnovljivih virov v sektorjih ogrevanja in prometa, je pojasnil Lenck. »To do zdaj niti ni bil tak problem, saj so si nosilci energije konkurirali samo znotraj sektorjev in jih torej niso presegali, kar pa se bo z nadaljnjo integracijo sektorjev spremenilo, saj se električne energije denimo ne bo rabilo samo v elektroenergetskem sektorju, temveč tudi v sektorjih prometa in ogrevanja.«

Nemčija ima najvišje cene električne energije v EU, medtem ko so cene bencina in dizla blizu evropskega povprečja, kot tudi cene zemeljskega plina za domačo rabo, doda Lenck. »Z vidika cen kurilnega olja je Nemčija glede na stroške celo peta od zadaj. To je zato, ker dajatve in davki nikoli niso bili vezani na emisije CO2. Davki, dajatve in doplačila na električno energijo, ki so torej glede na zemeljski plin za 600 odstotkov višji, glede na kurilno olje pa za 2000 odstotkov višji ter v primerjavi z bencinom za 200 odstotkov višji in v primerjavi z dizlom za 300 odstotkov višji, delujejo kot precejšnja gospodarska ovira za elektrifikacijo ogrevanja in prometa,« pojasni.

Nemčija je sicer nedavno nazaj vpeljala tudi nacionalni sistem za trgovanje z emisijami za ogrevanje in transport, ki pokriva tudi emisije, ki niso zajete v sistem EU ETS, doda Lenck. »V letu 2021 bomo tako začeli s ceno 25 evrov na tono CO2 in jo do leta 2025 zvišali na 55 evrov na tono CO2.« Ta cena bo veljala za družbe, ki dajejo goriva v cirkulacijo, ali pa za dobavitelje goriv (pristop s poudarkom na zgornjem delu dobavne verige). Te družbe bodo lahko v uvodni fazi (2021–2025) kupone kupile po fiksni ceni, ob čemer se bo cena na letni ravni višala za 5–10 evrov na tono CO2. V letu 2026 naj bi nato prešli na trgovanje z emisijami s cenovnim razponom. Ceno, ki bi bila znotraj cenovnega razpona 55–65 evrov na tono CO2, bi ob tem določal trg, pojasni Lenck. »Če bomo želeli po letu 2027 nadaljevati s trgovanjem znotraj cenovnega razpona, bo treba v letu 2025 prilagoditi zakonodajo.«

Za porabnike energije pomeni cena 25 evrov na tono CO2 0,6 centa na KWh za zemeljski plin, 7 centov na liter za bencin, 7,9 centa na liter za dizel in 8 centov na liter za kurilno olje. V cene je vključen 19-odstotni DDV. »S temi povišanji cen se bodo povečali tudi proračunski prihodki zveznih držav, del teh prihodkov pa bo prek različnih instrumentov povrnjen porabnikom energije.«