Prepoznati moramo ovire, se z njimi soočiti in najti rešitve, je ob nedavni javni predstavitvi predloga zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE) poudaril minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer ter orisal slabo stanje na področju izrabe obnovljivih virov energije v Sloveniji. Če želimo hiter, učinkovit in okolju najbolj prijazen zeleni prehod s čim nižjimi stroški, sta sonce in veter rešitev, je poudaril. Sprejem zakona, ki naslavlja le regulatorne omejitve umestitev vetrnih in sončnih elektrarn, je na vladi predviden v februarju, sprejem v državnem zboru pa je po rednem postopku načrtovan maja 2023.

Ultimativna resnica je, da vsi potrebujemo energijo, in če to resnico sprejmemo, moramo sprejeti tudi to, da moramo to energijo proizvesti, in to na okolju čim bolj prijazen način, je uvodoma poudaril minister. »V preteklosti te tri resnice v Sloveniji nismo najbolje udejanjali,« je dejal in dodal, da naj bo omenjeni predlog zakona »prvi korak, da se pomaknemo k tem trem resnicam«.

Slovenija je v primerjavi z ostalimi EU državami na repu, kar zadeva izrabo obnovljivih virov energije (OVE). Če znaša delež sončnih in vetrnih elektrarn v EU 20-odstotkov, je ta v Sloveniji 3-odstoten (podatek iz 2021), je bil nazoren minister in obenem poudaril, da nacionalni OVE delež »podpirajo 'stari' obnovljivi viri energije«, to so hidroelektrarne, kar po njegovih besedah kaže na to, da »je nekdo v preteklosti imel vizijo«.

Ob tem je sicer spomnil na lanskoletni napredek pri izkoriščanju energije iz sonca, ko je bilo nameščenih 50 odstotkov več sončnih elektrarn kot vsa leta poprej, kar je sončni delež dvignilo nad 600 MW. Kljub temu da se po njegovih besedah stvari premikajo naprej, gre pri tem le približno za en odstotek energije, ki jo v Sloveniji uporabljamo.

Slovenija je zaradi neizpolnjevanja 25-odstotnega OVE deleža v končni bruto porabi energije tujim državam že plačala 7 milijonov evrov za »certifikat, da smo cilj izpolnili«, je še dodal minister. »Cilja nismo dosegli niti v letu 2022, tudi za leto 2023 ne upamo, da ga bomo.« Če ne bomo nič spremenili, nas čaka podobno tudi v letu 2024 in bomo drugim državam članicam, »ki znajo graditi sončne in vetrne elektrarne«, plačevali čedalje več denarja, je bil jasen.

Obenem nam ta »certifikat« ne omogoča energetske neodvisnosti, kar pa je cilj, je dejal minister in spomnil, da je Slovenija lani doživela energetsko zelo težko leto, a so energetski deležniki poskrbeli za neprekinjeno energetsko oskrbo.

S sprejemom nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki je v posodabljanju, je Slovenija zavezana doseči cilj vsaj 27-odstotni OVE delež do leta 2030. Ti cilji se bodo s posodobitvijo direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov še zviševali, pri čemer je pričakovati, da bi cilj za Slovenijo do leta 2030 znašal že od 35 do 45 odstotkov, je bilo pojasnjeno.

Prebojne premike pri umeščanju proizvodnih naprav na OVE v prostor je zato treba narediti letos in prihodnje leto, da nadoknadimo zaostanek, je še dejal Kumer in dodal, da »ni vsak projekt, ki se umešča v prostor 'čist'«, obenem pa tudi ni vsak »umazan in škodljiv. Ti dve skrajnosti smo v preteklosti zelo slabo naslavljali«.

»Globalni trendi kažejo jasno usmeritev v sončno in vetrno energijo. Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da bo do leta 2025 kar 95 odstotkov vse nove proizvodnje električne energije temeljilo na obnovljivih virih energije,« je poudaril minister Kumer in med drugim omenil dolgotrajne ter kompleksne administrativne postopke, ki so v Sloveniji trenutno v veljavi, ponekod pa tudi nepotrebne absolutne prepovedi.

Med ključnimi ovirami je izpostavil postopke umeščanja v prostor, ki so kompleksni in dolgotrajni.

Je pa vsakoletno doseganje minimalnega OVE deleža tudi omogočitveni pogoj za črpanje EU sredstev (mejnik po načrtu za okrevanje in odpornost – NOO), je še povedal minister in dodal, da je predstavljeni zakon le del mozaika ostalih ukrepov države na tem področju.

Izpostavimo, da je bil predlog zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije pripravljen z namenom spodbujanja razvoja obnovljivih virov energije (OVE) in naslavlja zgolj umeščanje fotonapetostnih in vetrnih proizvodnih naprav v prostor.

Pri tem pa zakon poskuša v čim večji meri izboljšati tisto, kar že obstaja, je ob predstavitvi predloga zakona pojasnila Tanja Pucelj Vidovič z ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Predlog zakona tako poenostavlja prostorsko umeščanje vetrnih in sončnih elektrarn v prostor in okoljske presoje ter zmanjšuje administrativna bremena, predvidena pa je tudi uzakonitev domneve prevladujoče javne koristi.

Zakon tako pravi, da je postavitev obnovljivih virov energije v javnem interesu zdravja in javne varnosti in ne le v interesu energetike, je pojasnila Pucelj Vidovič in dodala, da zakon predvideva tudi aktivni pristop države. To pomeni, da lahko država preko javnega poziva povabi potencialne investitorje k pripravi projektov, ob neaktivnosti prvotnega investitorja pa lahko država tudi prevzame ali ustavi postopek državnega prostorskega načrtovanja. Pri projektih nad 4 MW mora del odgovornosti za projekt prevzeti tudi občina, je med drugim navedeno v predlogu zakonu.

Predlog zakona uvaja tudi regulativne peskovnike, saj veljavna zakonodaja inovativnih OVE projektov ne omogoča. V praksi to pomeni, da bo na pobudo investitorja lahko izdana odločba vlade, ki dovoljuje regulativni peskovnik, ki bo časovno omejena in bo podrobno določala pogoje izvedbe pripravljenega projekta, je v nadaljevanju pojasnila Mirna Tomažin.

Za vetrne in sončne proizvodne vire zakon med drugim določa načrtovana prednostna območja, t. i. go-to-areas, poleg teh pa zakon uvaja tudi predpisana prednostna območja za fotovoltaiko, kot so strehe objektov in površine parkirišč, območje cestnih zemljišč, železniško območje, pa tudi območje zaprtih odlagališč ter območja objektov za proizvodnjo elektrike in RTP-jev. Za ta predpisana prednostna območja bo obenem pripravljena uredba o prostorski rabi in objava elaborata OVE.

Obenem je s predlogom zakona omogočeno tudi uvajanje vetrnih in fotonapetostnih proizvodnih naprav na območjih z neizkoriščenim potencialom, pri čemer je pogoj, da ostaja primarni namen zemljišč nespremenjen. Mednje sodijo kmetijska, gozdna, vodna, cestna zemljišča, pa tudi umetne vodne površine, kar vključuje le premogovniška jezera, ne pa tudi priobalna območja, ojezerjene gramozne jame in namakalna jezera. Namen tega člena predloga je odstranitev absolutnih prepovedi za postavitev OVE (ob upoštevanju predpisanih pogojev, dovoljenj), kar pa ne pomeni brezpogojnega dovoljevanja umestitev na teh območjih, je bila jasna Tomažinova.

Med novostmi glede na predlog zakona, ki je bil v javni obravnavi, je Tomažinova med drugim izpostavila, da predlog zakona z namenom spodbujanja samooskrbnih skupnosti omogoča, da država ali lokalna skupnost brezplačno odstopi svojo streho izključno za namen postavitve sončne elektrarne, ki bi služila skupnostni samooskrbi za fizične osebe in tudi občino. 

Ker sončne in vetrne elektrarne praviloma ne vsebujejo onesnaževal, ki bi v primeru uhajanja lahko ogrozila kakovost pitne vode, splošna prepoved njihovega umeščanja na vodovarstvenih območjih (ta pokrivajo 17 % ozemlja RS) po navedbah Tomažinove in kot izhaja iz zakona ni smiselna. Zakon tako za ožje vodovarstveno območje umestitve sončnih in vetrnih elektrarn sicer ne omogoča, ob pripravi analize tveganj pa je mogoča njihova postavitev na širšem vodovarstvenem področju.

Na ministrstvu so v trenutnem predlogu zakona omejili tudi postavitev fotovoltaike na kmetijskih zemljiščih. V predlogu zakona je tako sedaj navedeno, da se fotovoltaika lahko postavi brez spremembe namembnosti in ob soglasju kmetijskega ministrstva le še na kmetijskih zemljiščih v zaraščanju in trajnih travnikih z boniteto do 30 (ne pa tudi na zemljiščih s trajnimi nasadi – agrovoltaika). Zakon sicer pod določenimi pogoji omogoča spremembe namembnosti pri najslabših kmetijskih zemljiščih tako za sončne kot vetrne elektrarne.

Vetrne elektrarne se lahko medtem postavijo na gozdnih zemljiščih brez spremembe namenske rabe (goloseki prepovedani), za postavitev na kmetijska območja pa so za te proizvodne naprave znižali mejo pod 1 MW. Sončne in vetrne elektrarne je glede na predlog mogoče postaviti tudi na območju rudniškega prostora in zaprtih odlagališč odpadkov.