»Vse se začne z dobrim načrtovanjem,« se je glasil sklep omizja na oktobrskem dogodku ‘Trajnostna gradnja – edina pot v prihodnost! Stavbe & Energija’ Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo. - Kar 40 % vse energije porabimo v stavbah. Stavbe v lasti in rabi javnih organov predstavljajo približno 10 % celotnega stavbnega fonda, zato ima pri izpolnjevanju letnih obveznosti 3 % energetske prenove površine javnih stavb vodilno vlogo javni sektor. Kako se ta loteva danega izziva in kakšne so dosedanje izkušnje izvajanja projektov energetskih prenov?

»Z javno-zasebnim partnerstvom smo dosegli večje energetske prihranke, kot bi jih brez zasebnega partnerja – ta je namreč prevzel tudi vsa tveganja, ki jih je prinesel projekt energetske sanacije stavb, obenem pa smo objekte s pomočjo zasebnega partnerja prenovili po ugodnejši ceni,« je izkušnjo Mestne občine Ljubljana delila Petra Šeme z omenjene občine.

Mestna občina Ljubljana je sicer med lanskim septembrom in letošnjim avgustom v sodelovanju z družbama Petrol in Resalta energetsko sanirala 48 objektov - deset vrtcev, dvajset šol, štiri športne objekte, šest zdravstvenih domov, tri kulturne objekte ter pet objektov mestne uprave -, od tega je bilo 25 objektov celovito saniranih. Zajamčeni prihranki toplote in električne energije po besedah Luke Komazca iz Resalte znašajo več kot 8,2 GWh letno, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov pa je ocenjeno na več kot 2.900 ton letno.

Jože Dimnik z Ministrstva za infrastrukturo (MzI) je ob tem dejal, da se država na danem področju zelo trudi – tudi s konkretnimi sredstvi. »Bodo pa potrebna vlaganja v prihodnje tako velika, da ne bo dovolj računati le na državo in tudi lastniki stavb oz. investitorji bodo morali delati na tem, da bodo v prihodnosti izvajali investicije s samimi energetskimi prihranki.«

Robert Ostrelič s Petrola je dodal, da so energetski prihranki že danes tako visoki, da omogočajo nove investicije, »je pa treba tovrstne investicije gledati celovito – sami v projektih upoštevamo vse od projektiranja do samega vzdrževanja -, pri čemer se ekonomija obsega spreminja glede na 'paket stavb', ki jih denimo občine vključijo v projekt energetske sanacije«.

Tega se po Ostreličevem v lokalnih skupnostih že zavedajo in razmišljajo funkcionalno, vključujoč udobje uporabnikov, medtem ko bi na nacionalni ravni veljalo še delati v smeri »agregiranja objektov za namen energetske sanacije«. V nadaljevanju je Robert Ostrelič opozoril še, da pa se vendarle ne izplača vseh obstoječih stavb narediti ničenergijskih oz. bi celo bili določeni ukrepi ekonomsko nesmotrni. 

Kot je še dejal, ne bi smeli prepuščati odločitev samim uporabnikom, da si izbirajo vsak svoj sistem, saj lahko s tem pride sčasoma do rušenja določenih sistemov zavoljo nameščanja novih. Zato je po njegovem treba k načrtovanju mest prihodnosti pristopati holistično.

Tudi Jože Dimnik je menil, da lahko nespametno načrtovanje privede do slike, v kateri so vse stavbe energetsko samozadostne, okoli njih pa stoji infrastruktura, po kateri se pretaka 'nična energija'. Tanja Mencin z Ministrstva za okolje in prostor je dodala, da bi morali ravno zato delati na kakovosti lokalnih energetskih konceptov.

»Vse se začne z dobrim načrtovanjem,« je bil tako sklep sredinega omizja o trajnostni gradnji, ki ga je organiziralo Slovensko združenje za trajnostno gradnjo.