V obdobju 2018-2050 bi morala Slovenija v povprečju letno namestiti 240 MW sončnih elektrarn in 60 MW vetrnih elektrarn na kopnem, kažejo rezultati projektov GEXIT in REPowerEU, ki so bili predstavljeni v Ljubljani na Fakulteti za elektrotehniko.

»Tempo naložb je treba pospešiti do leta 2030, da se naložbe ne bi zavlekle in da bi se razvila lokalna industrija. Bruto stopnje ostanejo po letu 2030 bolj ali manj konstantne, po letu 2040 pa je potrebno nekaj ponovnih postavitev sončnih elektrarn (razgradnja zmogljivosti ob koncu življenjske dobe, ki se nadomestijo z novimi zmogljivostmi),« kaže poročilo glede novih zmogljivosti iz obnovljivih virov energije (OVE).

Evropski projekt GEXIT naslavlja postopno opuščanje fosilnih goriv v Evropi – izvedljivost, ureditev in možnosti financiranja za določene srednje in vzhodnoevropske države ter države jugovzhodne Evrope. Projekt se izvaja v devetih državah EU, vključno s Slovenijo, v sodelovanju z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani (IRI UL). 

Kot kažejo rezultati, bosta v Sloveniji v mešanici proizvodnje električne energije v prihodnosti prevladovali sončna in vetrna energija. Do leta 2050 bo sončna energija predstavljala 68 odstotkov inštalirane zmogljivosti, vetrna pa 17 odstotkov, skupaj torej 85 odstotkov zmogljivosti.

Vetrna energija bo glede na poročilo dosegla 200 MW do leta 2030 in 1,7 GW leta 2050; sončna energija pa 1,5 GW do leta 2030 in 7 GW do leta 2050. Od leta 2030 naprej se obenem postopoma ukinjajo zmogljivosti na plin, ki jih nadomeščajo zmogljivosti za proizvodnjo energije iz (sosežiga) odpadkov in trdne biomase. Zemeljski plin kot dispečersko tehnologijo za proizvodnjo električne energije bo do leta 2045 nadomestila tudi proizvodnja elektrike iz hidroelektrarn (HE), ki bo do leta 2050 predstavljala približno 36 odstotkov celotne proizvodnje. 

OVE (sončna + vetrna + vodna + biomasa + obnovljivi vodik) bodo v Sloveniji do leta 2030 tako predstavljali 62 odstotkov celotne oskrbe z električno energijo, do leta 2045 pa 100 odstotkov, v primerjavi s 33 odstotki leta 2018 (večinoma HE). Razvoj OVE lahko sicer omejujejo vprašanja družbene sprejemljivosti, ki jih je treba obravnavati in ustrezno rešiti, poudarjajo avtorji poročila.

Zaradi stroškovne optimizacije se jedrska energija po letu 2040 postopoma ukinja, še navaja poročilo. 

Rezultati tudi kažejo, da je v Sloveniji pospešeno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov mogoče doseči s pravimi naložbami že danes: neto zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za -59 odstotkov je tako mogoče do leta 2030, -88 odstotkov do leta 2040 in -100 odstotkov do leta 2050. 

Povpraševanje po primarni energiji bi se lahko v Sloveniji do leta 2030 zmanjšalo za 32 odstotkov, do leta 2050 pa za 67 odstotkov, brez upoštevanja rabe toplote iz okolja in odpadne toplote v stavbah in industriji.

Glede na poročilo se bo skupna poraba električne energije med letoma 2018 in 2050 povečala za 65 odstotkov. Povečanje je predvsem posledica elektrifikacije prometa (+7 TWh). Zaradi skupnega učinka ukrepov za energetsko učinkovitost (vključno s prenovo stavb) in elektrifikacije ogrevalnih naprav (predvsem s toplotnimi črpalkami) bo povpraševanje po električni energiji v stavbah in industriji med letoma 2018 in 2050 ostalo razmeroma stabilno.

Povpraševanje po končni energiji se bo medtem med letoma 2018 in 2050 zmanjšalo za 46 odstotkov; do leta 2030 pa se lahko zmanjša že za 20 odstotkov. Neposredna elektrifikacija je ključni način razogljičenja, ki ima pomembno vlogo v stavbah, industriji in mobilnosti, ugotavljajo avtorji poročila.  

Delež elektrike v končnem povpraševanju po energiji se glede na poročilo poveča s 25 odstotkov leta 2018 na 37 odstotkov leta 2030 in na 75 odstotkov leta 2050. Nasprotno pa se fosilna goriva, ki leta 2018 predstavljajo 57 odstotkov končnega povpraševanja po energiji, do leta 2050 postopoma ukinejo, pri čemer nafta v prometnem sektorju ostane najdlje v energetskem sistemu.

Porabo fosilnih goriv v Sloveniji, ki je predmet te študije, je sicer mogoče do leta 2030 zmanjšati za 40 odstotkov in jo do leta 2050 popolnoma opustiti le s strukturnimi ukrepi za zmanjšanje povpraševanja. 

Povpraševanje po vodiku bo v Sloveniji do leta 2030 doseglo približno 40 GWh, nato pa naj bi se do leta 2050 početverilo. Do leta 2050 bo povpraševanje po vodiku ob učinkovitem določanju prednostnih nalog doseglo 180 GWh. 

Slovenija bo omejeno količino vodika najverjetneje uvažala iz drugih držav članic EU. Proizvodnja obnovljivega vodika v Evropi bo do leta 2030 dosegla 90 TWh (2,7 milijona ton) in bo najprej nadomestila vodik iz fosilnih virov. Do leta 2050 se nato proizvodnja znatno poveča in doseže 910 TWh (27 Mt).

EU bo sicer obnovljivi vodik začela uvažati šele leta 2035, in sicer 52 TWh/leto (približno 15 odstotkov oskrbe), pri čemer bo uvoz ostal nizek do leta 2050. Metan s paro in zajemanje ter shranjevanje ogljika imata v tem prehodnem obdobju zgolj obrobno vlogo, navajajo avtorji poročila. 

Uvoz derivatov vodika (amonijak, metanol, sintetična goriva za prevoz) se začne leta 2030 z 28 TWh (0,9 Mt). Do leta 2050 bo večina derivatov vodika (vključno z ne-energijsko uporabo) uvoženih - približno 895 TWh (27 Mt v ekvivalentu H2).

Poročilo še ugotavlja, da Slovenija trenutno ne porablja vodika (oz. zelo malo). Nekaj vodika bo potrebnega za zagotavljanje toplote za daljinsko ogrevanje od leta 2030 naprej. Vodik pa bo ostal predrag, da bi se uporabljal v individualnih kotlih za proizvodnjo nizkotemperaturne toplote za stavbni sektor. 

Poročilo tudi ugotavlja, da trenutno potrebe po prožnosti sistema zadovoljujejo predvsem konvencionalne elektrarne in tehnologije shranjevanja za sezonsko in kratkoročno prožnost. V prihodnosti pa bo prevladovala prožnost na strani povpraševanja, zlasti električna vozila bodo zagotavljala kratkoročno prožnost s približno 20 odstotkov potreb po prožnosti znotraj dneva v Sloveniji.

Hidroelektrarne in črpalne elektrarne bodo imele pomembno vlogo pri zagotavljanju prožnosti v prehodnem obdobju v Sloveniji po postopni ukinitvi velikih dispečerskih zmogljivosti. Baterije pa imajo sčasoma vse večjo vlogo pri zagotavljanju kratkoročne prožnosti, ki pa bo glede na skupne potrebe po prožnosti še vedno zelo omejena (manj kot 5 odstotkov).

Hkrati se meddržavne električne povezave med letoma 2025 in 2050 povečajo za faktor 2,5 in so glede na poudarek v poročilu »zelo učinkovita rešitev za prožnost pri spodbujanju spremenljive proizvodnje iz OVE«.