NEPN tako na področju energetske revščine v Sloveniji določa naslednje aktivnosti:

- najkasneje do leta 2021 v področno zakonodajo vnesti opredelitev energetske revščine in obveznost periodičnega merjenja razsežnosti pojava energetske revščine (ocene števila energetsko revnih gospodinjstev v državi),

- najkasneje do leta 2021 na osnovi opredelitve energetske revščine jasno določiti način merjenja energetske revščine in kazalnike za potrebe statističnega merjenja pojava, ki bodo omogočili merjenje energetske revščine in analiziranje pojava ter boljši vpogled v njegovo razsežnost in značilnosti,

- najkasneje do leta 2021 določiti ciljni kazalnik za področje energetske revščine v prihodnje, s ciljem, da se energetska revščina kljub načrtovanim ukrepom na energetskem in podnebnem področju ne poveča,

- od 2022 naprej sproti spremljati, ali obstoječi splošni ukrepi socialne politike, splošni ukrepi stanovanjske politike in obstoječi ciljni ukrepi na področju energetske revščine zagotavljajo doseganje cilja,

- do leta 2022 izdelati akcijski načrt za preprečevanje naraščanja energetske revščine, izboljšati in povečati obseg ponudbe obstoječih instrumentov ter opredeliti dodatne ukrepe, ki se pričnejo izvajati v primeru, če se pojavi večja vrzel med izmerjenim in ciljnim kazalnikom energetske revščine.

Na osnovi mednarodnih primerjav NEPN sicer »ugotavlja, da energetska revščina v Sloveniji ni znatna, vendar pa je treba zaradi načrtovanih smernic razvoja na področju energetske in podnebne politike preprečiti, da bi ukrepi nadpovprečno prizadeli najranljivejši del prebivalstva, tj. del prebivalstva, ki se zaradi nezadostnih sredstev, informacij in pomanjkanja kompetenc ni sposoben obraniti pred negativnimi vplivi povišanja cen in dostopnosti energentov z investicijami v večjo energetsko učinkovitost in prestrukturiranje energetskih virov«.