Pandemija koronavirusa je Evropi zadala močan udarec in zeleni dogovor je osrednji element odločnega in trajnostnega okrevanja, ki je bil zasnovan kot strategija rasti. Potrebujemo obsežne naložbe v nizkoogljične rešitve, ki bodo radikalno preoblikovale naše energetske sisteme, od proizvodnje do industrijskih procesov, od omrežij do končnih odjemalcev. Javna podpora bo ključna za privabljanje zasebnih financ ter za zmanjšanje izpostavljenosti tveganjem v primeru zelenih tehnologij, med katerimi so mnoge še v zgodnji fazi uvedbe. Zeleni dogovor bo zagotovil, da bo investicijska podpora pravično razporejena med območji in sektorji, v skladu z njihovimi specifičnimi potrebami. Investicijske odločitve sprejemajmo odprtih in jasnih misli, je bilo slišati na eni od sekcij v okviru Evropskega tedna trajnostne energije (EUSEW) z naslovom 'Novi instrumenti v podporo zelenemu okrevanju v Evropi: Skladi za modernizacijo in inovacije'.

Med letoma 2021 in 2030 se bo del prihodkov dražb v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) namenilo vzpostavitvi dveh največjih instrumentov financiranja EU za podporo prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, ki bosta v ta namen do leta 2030 zagotovila približno 24 milijard evrov (odvisno od cene ogljika). Sklad za inovacije bo v obdobju 2020-2030 zagotovil okoli 10 milijard evrov (odvisno od cene ogljika), torej gre za enega največjih programov financiranja komercialnih demonstracij inovativnih nizkoogljičnih tehnologij na svetu. Podprl bo industrijske rešitve za razogljičenje energetsko intenzivnih evropskih industrij, prodorne obnovljive vire, shranjevanje energije ter zajem, rabo in shranjevanje ogljika. S tem bo prispeval k 'ozelenitvi' prizadevanj za okrevanje, saj bo odgovoril na potrebo po usmeritvi naložb v inovacije in rešitve na področju čistih tehnologij. Prvi razpis bo objavljen junija ali julija 2020, je bilo slišati na seji.

Po drugi strani predstavlja sklad za modernizacijo nov mehanizem za naložbe, ki je namenjen specifično energetskim sistemom desetih držav članic EU z nižjimi dohodki, to so Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška. Sklad bo težak okoli 14 milijard evrov (odvisno od cene ogljika), podprl pa bo naložbe za modernizacijo energetskih sistemov in izboljšanje energetske učinkovitosti. Mišljen je kot solidarnostni instrument. Sklad za modernizacijo se lahko v tem kontekstu torej uporabi za podpiranje nadaljnjega obnovitvenega vala v vzhodni Evropi. Komisija bo predvidoma kmalu sprejela pripadajoči izvedbeni akt.

Sklad za modernizacijo je eno najpomembnejših orodij za transformativne procese na Slovaškem, še posebej z vidika investicijskih potreb v elektroenergetiki in sektorju proizvodnje toplote, je izpostavila generalna direktorica na slovaškem ministrstvu za okolje Gabriela Fischerova.

Emisijski kuponi v okviru sklada za modernizacijo naj bi v primeru Slovaške skupaj znašali okoli 60 milijonov evrov (za obdobje 10 let), ob čemer bi približno 19 milijonov evrov izhajalo iz solidarnostnega sklada, 40 milijonov evrov pa iz dražb v okviru EU ETS, je pojasnila. »Pričakujemo 1,2 milijarde evrov, ki bodo namenjeni izključno podnebnim naložbam.« Po besedah Fischerove bi morali ta denar usmeriti predvsem v proizvodnjo električne energije in toplote. Slovaška namerava do konca junija oblikovati tudi ad hoc odbor za delo na skladu za modernizacijo, ki mu bodo predsedovali državni sekretarji iz okoljskega in gospodarskega ministrstva. V pripravi je tudi seznam projektov, ki bo do konca novembra naslovljen na Evropsko investicijsko banko (EIB).

»Do sedaj je bilo predloženih približno 100 idej za projekte s skupnimi stroški v višini 3,5 milijarde evrov s področja daljinskega ogrevanja, energetske učinkovitosti in industrijske proizvodnje.« Omenjeni odbor bo torej ocenil in izbral projekte za nadaljnjo predložitev, je pojasnila Fischerova. Slovaška po drugi strani še ni zaprosila za financiranje projektov iz sklada za inovacije, čeprav je po besedah Fischerjeve potencial v vsaj nekaj sektorjih in »bi bili veseli vsaj kakšne prijave in torej predstavnike spodbujamo k prijavi«. 

 EIB se je začela po krizi v letih 2008/2009 močneje osredotočati na financiranje inovacij oz. na omogočanje rasti sektorja inovacij. V obdobju po letu 2012 je nato veliko svojih sredstev usmerila v podnebne ukrepe, je pojasnil vodja enote za infrastrukturo, nove produkte in posebne transakcije pri EIB Gilles Badot. EIB je med letoma 2012 in 2019 zagotovila za 170 milijard evrov finančnih sredstev za podnebne ukrepe, ki so podprla 600 milijard evrov investicij, namenjenih projektom, ki naj bi zmanjšali emisije ali državam pomagali pri prilagajanju zaradi učinkov podnebnih sprememb. Ambicija za naslednje desetletje, torej za obdobje med letoma 2021 in 2030, je doseči 1 bilijon evrov naložb v sektorju podnebnih ukrepov, je izpostavil Badot.

»Naša ambicija je, da bi bilo odslej vse naše financiranje v skladu s pariškim dogovorim. Obenem želimo zagotoviti tudi 50 odstotkov financiranja, ki bo namenjeno sektorjem podnebnih ukrepov.« V letu 2019 je bilo podnebnim ukrepom namenjenih 19,3 milijarde evrov, je dodal. »EIB ima v sklopu trenutnega finančnega okvira tudi poseben produkt, imenovan Energy Demo Project (EDP), namenjen inovativnim projektom, ki so praviloma preveč tvegani, da bi jih podprli s konvencionalnimi finančnimi instrumenti, ob čemer želimo premostiti vrzel med demonstracijo in komercializacijo.« EIB je s temi instrumenti že financirala nekatere projekte, na primer na področju shranjevanja energije, sončne in vetrne proizvodnje ter gorivnih celic. »Ključni element za zeleni dogovor pa je tudi raba teh instrumentov za spodbuditev zelene tranzicije v težki industriji,« je zaključil Badot. 

Pierre Joris, predsednik evropskega združenja A.SPIRE, ki povezuje različne predelovalne industrijske panoge, je ob tem izpostavil, da obstaja nekaj ključnih tehnologij, ki jih je treba dokončno razviti, če želimo doseči cilje na področju emisij. Med njimi so elektrifikacija določenih procesov, sektorska integracija vodika ter zajem in shranjevanje CO₂. »Če se nameravamo lotiti elektrifikacije in izkoriščanja CO₂, bomo potrebovali več energije, ta energija pa mora biti zelena. To pomeni, da bo prehod naše industrije na podnebno nevtralnost zahteval ogromno dodatnih elektroenergetskih zmogljivosti.« Večina sprememb pa bo disruptivnih, je dodal. 

Sončne elektrarne naj bi v prihodnje zagotavljale več kot 60 odstotkov električne energije v EU in so tako tudi v središču zelenega dogovora, je izpostavila višja svetovalka za politike pri združenju SolarPower Europe Mercè Labordena. »Sončna industrija mora za dosego zadostnih investicijskih izdatkov za vzpostavitev energetskega sistema, ki bo slonel izključno na obnovljivih virih, investirati v svoje proizvodne zmogljivosti, a ima zasebni sektor trenutno težave pri iskanju izvedljivih projektov z zaželenim profilom tveganja in donosa.« Koronavirus je ogrozil tudi nadaljnjo vpeljavo solarnih elektrarn, kar se navezuje tudi na težave pri dostopanju do financ in na odpovedi razpisov, v nekaterih državah EU pa se opaža tudi pomanjkanje regulativne gotovosti. Donosnost naložb v sončno energijo ob tem slabijo tudi visoki stroški financiranja, je pojasnila.

»Sončna industrija potrebuje ambiciozne programe na ravni EU ter stalne inovacije, ne le v tehnološkem smislu, temveč tudi v smislu novih aplikacij – denimo dvojne funkcije fotonapetostnih naprav (na primer v kombinaciji s kmetijsko infrastrukturo ali v primeru plavajočih naprav) – in odprave ovir za vpeljavo sončnih elektrarn.« Z ustrezno podporo baterijam bi lahko obenem stroški omrežne fotovoltaike in shranjevanja v konkurenčnem smislu prehiteli konične plinske elektrarne in prispevali k odmiku od fosilnih goriv v vzhodni Evropi, je dodala Labordena in zaključila, da bi lahko podpora sončni industriji botrovala tudi vzpostavitvi proizvodnih grozdov, kar bi bilo v pomoč pri razdelitvi kapitalskih stroškov – ti novi grozdi pa bi obenem ustvarili tudi veliko novih zelenih delovnih mest.