Evropska komisija je pred kratkim predstavila evropsko industrijsko strategijo, v kateri prepoznava, da bo treba vse nosilce energije, vključno z električno energijo, plinom in tekočimi gorivi, izkoriščati učinkoviteje – s povezovanjem sektorjev. V norveškem svetovalnem podjetju DNV GL ob tem trdijo, da bo sezonsko shranjevanje vodika do leta 2050 doseglo stroškovno konkurenčnost.

Evropska industrijska strategija, ki jo je predstavila Evropska komisija, izraža jasno potrebo po vzpostavitvi novega evropskega zavezništva za čisti vodik, ki bo investitorje povezalo z vladnimi, institucionalnimi in industrijskimi partnerji. Kot je ob tem izpostavila generalna sekretarka za evropsko plinsko infrastrukturo pri družbi Gas Infrastructure Europe (GIE) Boyana Achovski, bi integriran pristop k spajanju trgov vsekakor olajšal razvoj energetskega sistema, saj bi zajel vrednost, ki jo ustvarjajo plinske infrastrukture. »Potrebujemo odločnejša prizadevanja v smeri nadaljnjih raziskav na področju spajanja plinskih sistemov (vključujoč zemeljski plin, zeleni plin in vodik) z elektroenergetskimi, ob sočasnem spodbujanju povezovanja sektorjev z namenom razogljičenja vseh energetskih panog,« je izpostavila in dodala, da »je vodik ena izmed rešitev v ospredju industrijske strategije EU«.

Po navedbah Mednarodne agencije za energijo (IEA) je po svetu v teku več kot 50 političnih pobud, ki podpirajo rabo vodika, 11 večjih držav pa razvija tudi nacionalne načrte za vodikovo energijo, med njimi tudi Združeno kraljestvo, Avstrija, Nizozemska, Nemčija, Francija in Italija. Vodik je vse bolj prepoznan kot ključen element vsakršne strategije za ogljično nevtralnost, je v intervjuju za Power Engineering International (PEI) dejala predstavnica globalne družbe Mitsubishi Hitachi Power Systems za inštitucije EU Maria João Duarte.

»Zadnjih 10 let smo se osredotočali predvsem na proizvodnjo električne energije in na to, kako jo razogljičiti, sedaj pa se je začela politika EU poglabljati tudi v sektorje, ki jih je težje razogljičiti. Precej poudarka je na jeklu, a se preiskuje tudi področje rafinerij, kemični sektor in promet, vključujoč težka tovorna vozila in pomorski promet.« Ob tem Maria João Duarte izpostavi, da zahteva vpeljava vodika kompleksne dobavne verige, torej imajo projekti, ki se posvečajo večanju obsega proizvodnje (poleg transporta, shranjevanja in rabe vodika) največ potenciala.

»Nizozemska – ki sodeluje tudi z drugimi evropskimi državami – izvaja nekatere izmed najbolj obetavnih projektov. Eden se na primer odvija na lokaciji Vattenfallove elektrarne Magnum v Groningenu, kjer namerava družba Mitsubishi Hitachi Power Systems (MHPS) do leta 2025 izvesti predelavo ene od treh plinskih turbin s kombiniranim ciklom, tako da bo sežigala samo še vodik. MHPS obenem deluje tudi na področju primesi v gorivih (ki predstavljajo alternativo plinskim turbinam za 100-odstotni vodik), kjer je uspešno testiral izgorevanje stabilne gorivne mešanice 30 odstotkov vodika z zemeljskim plinom v veliki plinski turbini in dosegel 10-odstotno zmanjšanje pripadajočih emisij CO₂.«

Tehnologija za sezonsko shranjevanje ima potencial, da postane stroškovno učinkovit sistem za dolgoročno shranjevanje električne energije. To je eden glavnih zaključkov študije potencialov sezonskega shranjevanja, ki jo je izvedla norveška svetovalna družba DNV GL. Študija se posveti predvsem izvedljivosti uravnave letnih ciklov povpraševanja po električni energiji in proizvodnje obnovljive energije s tehnologijo za dolgoročno shranjevanje. Ob tem predstavi model neprekinjene poletne proizvodnje vodika v enotah za elektrolizo, ki jih napaja električna energija s trga, ob čemer se naveže na projekt v ameriški zvezni državi Utah, kjer naj bi za shranjevanje vodika uporabili solne jame. Ta 'zeleni' oz. obnovljivi vodik bi nato lahko naslednjo zimo – z uporabo gorivnih celic – pretvorili v električno energijo, dnevno izravnavo pa bi se izvajalo z baterijami in črpalnimi hidroelektrarnami.

DNV GL v svoji študiji razmišlja tudi o možnosti proizvodnje vodika na kateri drugi celini, s pomočjo sončne energije, ki bi jo bodisi shranjevali takoj bodisi po pretvorbi v amonijak ali sintetični metan – a so stroški tovrstnih opcij več kot dvakrat višji kot v primeru lokalne proizvodnje vodika, saj vključujejo več korakov, ki vsak nosi svoje stroške, ugotavljajo na Inštitutu za energetsko ekonomiko in finančno analizo (IEEFA).

»Vse opcije smo primerjali z izgorevanjem zemeljskega plina v zimskem času in ob tem upoštevali davek na ogljik v višini 54 evrov na metrično tono ogljikovega dioksida.« DNV GL po navedbah IEEFA sicer napoveduje, da bo v letu 2050 na voljo obilo zmogljivosti za kratkoročno shranjevanje – v obliki baterij, tehnologije za pretok energije iz električnega vozila v omrežje in črpalnih hidroelektrarn, ki bodo v pomoč pri uravnavi dnevnih in tedenskih ciklov tako na področju proizvodnje obnovljive energije kot na področju povpraševanja po električni energiji.