Brez uporabe tehnologije za zajem in shranjevanje ogljika (CCS) v nekaterih industrijskih sektorjih ne bo mogoče doseči neto ničelnih izpustov, ocenjujejo raziskovalci v projektu CCS4CEE, katerega cilj je obnoviti razpravo o dolgoročni uvedbi CCS tehnologije v regiji srednje in vzhodne Evrope. Raziskovalci so v desetih obravnavanih državah, med katerimi je tudi Slovenija, izpostavili ovire, ki onemogočajo razvoj CCS tehnologije v teh državah. 

V okviru projekta, ki ga financirata EEA in Norveški sklad za regionalno sodelovanje, so ocenjeni pogoji in izzivi pri razvoju in uporabi CCS tehnologije za Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Slovenijo, Hrvaško, Romunijo, Litvo, Latvijo, Estonijo in Ukrajino.

Med projektnimi državami ima po navedbah raziskovalcev Ukrajina največji ocenjeni potencial za geološko shranjevanje CO₂, sledita ji Romunija in Poljska. Vendar je potrebnih več raziskav za izboljšanje znanja o potencialu shranjevanja, ki se pogosto opira na teoretične ocene, je navedeno v povzetku.

Medtem ko prometni sektor in energetika predstavljata največjo komponento emisij CO₂, energetsko intenzivna industrija v Sloveniji še vedno pomembno prispeva k emisijam CO₂ (in drugim toplogrednim plinom).

K izpustom CO₂ iz energetsko intenzivnih industrij ključno prispevata proizvajalca cementa in aluminija, Salonit Anhovo in Talum, ki sta leta 2017 izpustila 23 odstotkov oziroma 9 odstotkov vseh izpustov CO₂ znotraj ETS sektorja v Sloveniji. Medtem je Termoelektrarna Šoštanj v sektorju proizvodnje električne energije ustvarila 62 odstotkov vseh emisij CO₂. Ti trije akterji imajo po navedbah raziskovalcev projekta »trenutno največ potenciala za uporabo CCS tehnologij v Sloveniji«.

O razmerah na področju CCS je za Slovenijo tudi izpostavljeno, da je tehnologija CCS »priznana« v nacionalnih dokumentih, vendar da manjka jasnih ambicij za njen razvoj.

»Obstaja jasna potreba po strateškem pristopu k implementaciji in uvajanju CCS v Sloveniji, saj trenutno tehnologija nima političnega zagona, ki bi spodbudil razvoj pilotnih in demonstracijskih projektov ter posledično omogočil uvedbo obsežnih projektov,« je poudarjeno v povzetku.

V Sloveniji je trenutno z vidika nacionalne zakonodaje tudi prepovedano skladiščenje CO₂.

»Kljub temu bi lahko v okviru prizadevanj za revizijo podnebnega sklada, prek katerega se financirajo ukrepi za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, javno financiranje omogočilo naložbe v zajemanje, transport in shranjevanje CO₂. Poleg tega se v političnih krogih na različnih ravneh trenutno razpravlja tudi o možnosti financiranja inovacijskih projektov s pogodbami na razliko za ogljik,« je poudarjeno v dokumentu.

Kot je še navedeno za Slovenijo, obstaja v znanju in izkušnjah s tehnologijo CCS precej velika vrzel.

»Medtem ko CCS tehnologijo civilna družba in nevladne organizacije vidijo kot nepotrebno in drago orodje, ki bi omogočilo nadaljnjo rabo fosilnih goriv, ga več deležnikov v industriji, med drugim proizvajalec cementa Salonit Anhovo, vidi kot orodje za razogljičenje. Čeprav je CCS omenjen v dokumentih nacionalne politike, ga zaposleni na različnih ministrstvih realno ne vidijo kot orodje za razogljičenje,« povzemajo raziskovalci stanje v Sloveniji na tem področju.'

V Sloveniji ima trenutno le Salonit Anhovo v procesu razvoj pilotnega projekta zajemanja CO₂ do leta 2028, s potencialom za obsežno uvedbo do leta 2035.

Pogovori o tem, da bi razvili pilotni projekt zajemanja CO₂, potekajo tudi v Termoelektrarni Šoštanj, o metodah zajemanja CO2 tečejo tudi raziskave na Kemijskem inštitutu in univerzah. Iz TEŠ-a so nam v zvezi s tem pred časom sporočili, da je bila izdelana študija izvedljivosti za izvedbo pilotnega projekta zajema CO₂. »V fazi preučevanja realizacije razvojnih projektov se preučuje tudi smotrnost njegove izvedbe.«

Raziskovalci v okviru projekta CCS4CEE za Slovenijo še izpostavljajo, da večjih infrastrukturnih ovir za transport CO₂ v državi ni, je pa javna percepcija o CCS »omejena v smislu nizke ozaveščenosti o samem procesu in nizkega sprejemanja, kjer zavedanje obstaja«.

Ob učinkovitem angažiranju pa nasprotovanje javnosti ne bi smelo predstavljati večje ovire za razvoj CCS projektov v Sloveniji, je ocenjeno. »Glede na to, da shranjevanje CO₂ v Sloveniji ni dovoljeno, dopolnjuje pa ga tudi javno nasprotovanje, je najverjetneje, da bodo regionalni grozdi (in sicer z Italijo in Hrvaško) določali stopnjo uporabe CCS v Sloveniji,« je zaključni sklep raziskovalcev.

Je pa Evropska komisija decembra 2022 začela 12-tedensko posvetovanje, s katerim je pridobila mnenja javnosti in zainteresiranih strani o seznamu kandidatov za projekte skupnega interesa (PCI). Projekt s področja CO₂ omrežij 'Prinos CO₂ Storage', ki si prizadeva za nadaljnji razvoj vozlišča za shranjevanje CO₂ na severu Grčije za industrije v državi in regiji, tako vključuje tudi slovenske deležnike, saj je slovenska industrija prepoznana kot potencialni dobavitelj zajetega CO₂, je še navedeno.