»Če bodo vlade na koncu oblikovale jasne in ambiciozne nacionalne energetske in podnebne načrte (NEPN) ter olajšale pridobivanje dovoljenj za vetrne parke in še naprej vlagale v nove omrežne zmogljivosti, se lahko evropske vetrne zmogljivosti do leta 2023 povečajo za 88 GW na 277 GW. A je to pod velikim vprašajem,« so sporočili iz WindEurope.

»Po drugi strani pa bo v Evropi v primeru neambicioznih NEPN in nadaljevanja težav na področju izdaje dovoljenj inštaliranih precej manj vetrnih zmogljivosti: zgolj 67 GW. Težave na področju izdaje dovoljenj že zdaj vodijo v dražbe s premalo ponudbami (predvsem v Nemčiji) in nižje stopnje inštalacij od pričakovanih,« opozarjajo v WindEurope.

Kot dodajo, »bi v nasprotnem primeru, torej če bi države opazno izboljšale stanje na področju izdaje dovoljenj in oblikovale res ambiciozne NEPN, v Evropi v naslednjih petih letih inštalirali za 112 GW zmogljivosti«.

»Inštalacije novih vetrnih zmogljivosti bi lahko do leta 2023 dosegale vse od 13 pa do 22 GW. Ta negotovost predstavlja močen pritisk na oskrbovalno verigo in lahko vpliva tudi na občutno znižanje stroškov, doseženo v zadnjih letih,« izpostavljajo v WindEurope.

Vetrne elektrarne na kopnem bodo glede na vse obravnavne scenarije predstavljale tri četrtine novih inštalacij. Španija, Švedska in Norveška trenutno predstavljajo vodilne sile na področju rasti števila kopenskih vetrnih elektrarn. Nemčija letos postavlja precej manj elektrarn kot v preteklosti, obeti za celotno obdobje pa so še vedno negotovi, nenazadnje tudi zaradi nedavnih odločitev na ravni politik. Francija bo po pričakovanjih WindEurope še naprej beležila vztrajno rast vetrnih zmogljivosti na kopnem.

Združeno kraljestvo bo v naslednjih petih letih odgovorno za 35 odstotkov rasti na področju vetrnih elektrarn na morju, sledili pa mu bosta Nizozemska in Nemčija.

V naslednjih petih letih se bo nekaterim vetrnim objektom (za 22 GW) iztekla življenjska doba (20 let). Pri večini se bo življenjsko dobo podaljšalo, za 2 GW starih zmogljivosti se bo nadomestilo z novimi, še za 2 GW objektov pa bo šlo v razgradnjo.

»Vetrne zmogljivosti bi morale glede na vse interese na področju podnebnih sprememb in glede na to, da je to najcenejša novodobna oblika proizvodnje energije, beležiti strmo rast. A je čutiti precejšnjo negotovost glede tega, kako obsežno širitev lahko pričakujemo v naslednjih petih letih. V mnogih državah je vse težje pridobiti dovoljenje za nove vetrne parke. Omrežja in energetski trgi še vedno ne delujejo, kot bi morali, v mnogih vladah pa se preprosto še niso odločili, koliko novih vetrnih elektrarn bi radi imeli in kako jih bodo postavili,« je pojasnil prvi mož WindEurope Giles Dickinson.

Kot je izpostavil, bodo nacionalni energetski in podnebni načrti do leta 2030 »odigrali ključno vlogo pri zagotavljanju jasnosti in izboljšav na vseh teh področjih. Če ti ne bodo ambiciozni, ne bomo dosegli niti 32-odstotnega cilja za obnovljive vire, kaj šele kak ambicioznejši cilj«.