Ena izmed zavez Slovenije je, da bodo morali biti po letu 2018 vsi javni objekti skoraj nič-energijski, po letu 2020 pa bodo morali biti skoraj nič-energijski tudi vsi ostali objekti, je nedavno na mednarodni konferenci daljinske energetike – v organizaciji SDDE/SZE - povedal Simon Muhič z inštituta Inoveks, ki je predstavil tudi enega od primerov dobre prakse skoraj nič-energijske stavbe v Sloveniji - MIC Nova Gorica.

Po besedah Muhiča energetski zakon EZ-1 opredeljuje pomen izraza »skoraj nič-energijska stavba«, ki pomeni stavbo z zelo visoko energetsko učinkovitostjo oziroma zelo majhno količino potrebne energije za delovanje, pri čemer je potrebna energija v veliki meri proizvedena iz obnovljivih virov na kraju samem ali v bližini. Ta definicija v osnovi izhaja iz EPBD direktive iz leta 2010.

Medtem je akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020 (AN sNES) iz leta 2014 nekoliko bolj konkreten, saj definira skoraj-nič energijske stavbe z največjo dovoljeno vrednostjo primarne energije na enoto kondicionirane površine na leto, ki za nestanovanjske stavbe znaša pri novogradnjah 55 kWh/m2a, kar je najnižja predpisana meja. Hkrati mora biti v energetski oskrbi zagotovljen minimalni delež obnovljivih virov energije glede na skupno dovedeno energijo v višini 50 %.

Končna definicija se sicer pričakuje z novim pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah, je dejal Muhič.

»Skoraj nič-energijske stavbe predstavljajo izziv za daljinske sisteme ogrevanja in hlajenja, ki pa lahko in bodo v vsakem primeru predstavljali učinkovito energetsko rešitev z zagotavljanjem ustreznega deleža OVE, še posebej v mestih,« meni Muhič, ki je predstavil enega od primerov dobre prakse skoraj nič-energijske stavbe v Sloveniji - MIC Nova Gorica.

Gre za prvo srednjo šolo v Sloveniji, ki je zgrajena z nizkoenergijskim in hkrati tudi nizkoeksergijskim sistemom SOLINTERRA z nizkotemperaturno toplotno bariero.

Kot pojasnjuje Muhič, je sistem ogrevanja stavbe je zasnovan tako, da v največji možni meri izkorišča OVE. Sistem uporablja sončno energijo za ogrevanje, zemljo kot topli zemeljski hranilnik toplote, podtalnico pa kot vir energije za hlajenje. Na strehi objekta se nahaja 320 m2 sprejemnikov sončne energije (SSE). Poleti se toplota shranjuje v sezonski hranilnik toplote, ki se nato v zimskem času uporablja za ogrevanje objekta preko 50 km cevi, ki so vgrajene v ovoj in jedro objekta. Poleti se cevi koristijo za hlajenje s pomočjo podtalnice. Priprava sanitarne vode je izvedena s pomočjo SSE ter s toplotno črpalko. Prezračevanje šole je izvedeno s tremi klimatskimi napravami s kapaciteto 7000 m3/h, z visokim izkoristkom vračanja toplote (90 %) ter z vgrajenimi CO2 senzorji. Za upravljanje in spremljanje različnih parametrov objekta je nameščenih 360 senzorjev in merilnikov, ki so skupaj povezani v CNS sistem.

Stavba z uporabno površino nekaj čez 5000 m2 deluje od leta 2014. Povprečna temperatura v objektu je v času ogrevanja med 21 in 23 °C, poleti pa 26 °C. Analiza v letih 2015, 2016 in 2017 kaže, da je stavba za obratovanje (ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in sanitarno toplo vodo) letno potrebovala povprečno 81,2 MWh hladu in 95,6 MWh toplote. Pri tem je bilo za zagotavljanje toplote in hladu, večinoma iz OVE, potrebnih 36,8 MWh električne energije. Za sanitarno toplo vodo je bilo od tega potrebno okoli 3 % energije, za prezračevanje okoli 39 % energije, za ogrevanje 35 % energije, za hlajenje pa 26 % dovedene električne energije.

Stavba potrebuje povprečno 7 kWh/m2 električne energije na leto oziroma 17,5 kWh/m2 primarne energije na leto, kar je bistveno manj od dovoljene meje. Celotni letni stroški za dovedeno električno energijo za obratovanje objekta s površino 5200 m2 so znašali okoli 5000 evrov na leto.

Muhič je še omenil, da je vračilna doba investicije nekaj manj kot štiri leta.