V Evropski uniji (EU) porabimo 458,5 milijarde kubičnih metrov naravnega plina letno (Eurostat 2018), kar je enakovredno 5.195 TWh na leto (sežigna vrednost). Nadomestitev tega vira z brezogljičnim v naslednjih 30 letih ne bo enostavna, meni prof. dr. Peter Novak s Fakultete za strojništvo Univerze v Novem mestu. Vodik, metan, metanol in drva predstavljajo po njegovih besedah kemično akumulirano sončno energijo in bodo omogočili stabilno delovanje prihodnjega energijskega sistema. Da pa plin v najrazličnejših oblikah ni spoznan kot energent prihodnosti, se zatika le pri širini znanja odločevalcev in včasih pri ceni tehnologije, poudarja.

Ko smo po avstrijskem vzoru pričeli graditi velike bioplinarne v Sloveniji, uradniki niso vprašali strokovnjakov, kako naj bodo oblikovana gradbena dovoljenja in kako naj se plin uporablja, je kritičen Novak. »Subvencije za proizvodnjo elektrike iz bioplina so bile visoke in rezultat je bil, da so bile naprave zaradi požrešnosti investitorjev predimenzionirane, tehnično nepopolne (smrad) in so jih večinoma zato zaprli.«

Dodaja, da je sedanji koncept za izgradnjo bioplinarn drugačen in zagotavlja proizvodnjo biometana, ki se ga lahko vtiskuje v plinske mreže z naravnim plinom. Predvsem v Nemčiji je to močno podprta tehnologija. Pri nas pa pod vplivom negativnih izkušenj ni nobenih aktivnosti na tem področju, pojasnjuje sogovornik in ob tem poudarja, da je slovenska zaloga organskega ogljika v komunalnih in kmetijskih odpadkih, primernih za predelavo v biometan, dovolj velika za oskrbo Slovenije s plinom. »Po moji oceni imamo organskih odpadkov nad 2,5 miljona ton na leto. Iz tega bi lahko pridobili (ob predpostavki, da dobimo 0,36 m³ metana na kilogram biomase – Ecofys, Gas for Climate 2018) najmanj 900 milijonov kubičnih metrov biometana, kar je več od trenutnega uvoza naravnega plina.«