Politike prehoda v podnebno nevtralno družbo v praksi najbolj vidno realizirajo na lokalni ravni, zato so občine in lokalne skupnosti ključni akterji pri izvajanju tako nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) kot tudi širše, je na nedavnem spletnem dogodku o vlogi občin pri izvajanju NEPN izpostavil dr. Tomislav Tkalec iz Focusa, društva za sonaraven razvoj, ki je pripravilo delavnico na to temo.
Občine imajo sprejete lokalne energetske koncepte (LEK), obenem pripravljajo že nove, pri čemer so v zadnjih letih v pripravi tudi akcijski načrti za trajnostno energijo in podnebne spremembe (SECAP), izpostavlja Tkalec. Občine so po njegovih navedbah zelo aktivne tako na področju energetske učinkovitosti kot tudi pri izvajanju ukrepov za trajnostno mobilnost.
»A postajajo zdaj pomembna tudi druga področja,« izpostavlja Tkalec. Med njimi je denimo proizvodnja zelene električne energije. V okviru lokalne energetske skupnosti lahko tako občine po Tkalčevih navedbah »sodelujejo pri vzpostavljanju in implementaciji projektov izkoriščanja obnovljivih virov energije (OVE) v občini«.
Izvajanje vseh nacionalnih strateških načrtov se odvija na lokalni ravni, tako tudi NEPN, pritrjuje dr. Boris Sučić z Instituta ‘Jožef Stefan’ Centra za energetsko učinkovitost (IJS CEU). Pri tem je izboljšanje energetske in snovne učinkovitosti (glede na NEPN za vsaj 35 % do 2030) izhodišče vseh predvidenih aktivnosti za prehod v podnebno nevtralno družbo in prehod v krožno gospodarstvo, poudarja. »Izboljšanje energetske in snovne učinkovitosti v vseh sektorjih je vodilo Slovenije na poti k podnebno nevtralni družbi.«
Poleg povečanja izrabe OVE je treba po Sučićevih navedbah obenem spremeniti paradigmo, »saj z obstoječimi pristopi ne bo možno doseči ambicioznih energetskih in okoljskih ciljev. Ob vsem tem pa doseganje ciljev spremlja veliko negotovosti v luči epidemije novega koronavirusa, kot so gospodarska rast, cene energentov, hitrost razvoja in cene novih tehnologij, demografski trendi«. A kot poudarja Sučić, je med ključnimi izzivi prihodnjega razvoja, »da preidemo iz faze zavračanja in nezaupanja v fazo sistematičnega izvajanja. Če ne začnemo z dejanskim umeščanjem določenih projektov v prostor, ne bomo dosegli nič«.
»Ko se pogovarjamo o izvajanju ukrepov URE (učinkovita raba energije, op.a.) in OVE na lokalni ravni, potrebujemo sistematičen proces sprememb,« izpostavlja Sučić. »Potrebno je razumeti aktivnosti na lokaciji in določiti ustrezne energetske kazalnike, ki morajo biti SMART - 'Specific, Measurable, Achievable, Relevant, Time-bound'. To je nujno za vsak projekt energetske učinkovitosti, ker omogoča vrednotenje stopnje učinkovitosti rabe energije, natančno določanje učinkov ukrepov na področju rabe energije in identifikacijo možnih prihrankov in znižanja rabe energije.«
Med ovirami za izvajanje ukrepov URE in OVE na lokalni ravni izpostavlja Sučić predvsem »zanemarjanje stroškov za energijo, saj se energija doživlja kot fiksni strošek, strah pred spremembami, kot tudi osredotočenost na druga in manj konfliktna področja. Na lokalni ravni pogosta obstaja tudi prepričanost, da je obstoječe sisteme nemogoče izboljšati«.
Med predvidenimi ukrepi iz NEPN za izvajanje na lokalni ravni Sučić med drugim izpostavlja optimizacijo rabe in oskrbe s toploto ter uvajanje naprednih rešitev: izkoriščanje odvečne procesne toplote, povezovanje s sistemi daljinskega ogrevanje in OVE. V Sloveniji pa nam je po njegovih navedbah »na kožo pisan predvsem koncept lokalnih energetskih skupnosti. S pravo shemo razvoja lokalnih energetskih skupnosti, bi lahko dosegli bistvene premike na področju izrabe odvečne toplote in pospešenega uvajanja OVE v vse lokalne sisteme,« meni Sučić.
»Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi drugih ukrepov, ki jih predvideva NEPN. Ta sklop ukrepov zajema predvsem proaktivno vlogo države pri identifikaciji in prostorskem umeščanju okoljsko sprejemljivih lokacij za izkoriščanje hidro- in vetrne energije ter drugih OVE. Tudi pri tem je ključna vloga občin. Na občinski ravni je potrebno jasno izkazati interes za tovrstne projekte.«
Brez ustrezne podpore državnih struktur bomo na lokalni ravni zelo težko realizirali vse načrtovane projekte, poudarja Sučić.
Novi podpisniki Konvencije županov za podnebne spremembe in energijo se zavezujejo, da bodo do leta 2030 emisije CO2 zmanjšali za najmanj 40 odstotkov in sprejeli celosten pristop k obravnavanju blažitve podnebnih sprememb ter prilagajanja nanje.
Povezave
Dokumenti
Povezani članki