»Izvedli smo raziskavo, ki je pokazala, da si ljudje zelo želijo vlagati sredstva v energetske projekte in to jim je treba omogočiti,« je na nedavni konferenci z naslovom 'Načela ustvarjalne skupnosti v praksi', ki sta jo v Ljubljani organizirala Umanotera in Društvo Focus, poudaril Ivan Zoković iz hrvaške Zelene energetske zadruge (ZEZ). Na konferenci so poleg Zelene energetske zadruge udeleženci spoznali tudi projekt vzpostavljanja stanovanjske skupnosti v Ljubljani pod okriljem Stanovanjske zadruge Zadrugator, slišali pa so tudi, kako je Razvojna zadruga Soča-Trenta s postavitvijo skupnostne elektrarne znova obudila življenje v dolini.

»Poslanstvo naše zadruge je, da pomagamo javnim institucijam in prebivalcem, da uspešno sodelujejo in investirajo v energetski sektor,« je dejal Zoković in predstavil prvo energetsko investicijo, ki so jo letos izvedli s pomočjo množičnega financiranja (crowdfunding). V zgolj desetih dneh so zbrali okoli 31.000 evrov, kolikor so potrebovali za gradnjo sončne elektrarne v hrvaškem mestu Križevci. Občani so se lahko v projekt vključili z najmanj 135 evrov visokim vložkom, medtem ko je povprečno posojilo znašalo 400 evrov; posojila naj bi se jim povrnila v desetletju.

»Ni pomembna višina vložka – znesek za to sončno elektrarno ni tako visok, da je ne bi mogla izvesti tudi občina sama –, ampak je pomembna predvsem vključenost ljudi,« je povedal Zoković. Raziskave namreč kažejo, da takrat, ko pri upravljanju z lokalnimi energetskimi viri sodeluje tudi skupnost, projekt lažje dobi javno podporo, ljudje ga hitreje sprejmejo, hkrati pa sodelovanje zmanjša tudi nasprotovanje lokalne skupnosti nizkoogljičnim projektom.

»Na Hrvaškem bi lahko kar 41 % vseh prebivalcev proizvajalo svojo električno energijo,« je povedal Zoković in dodal, da je navsezadnje Hrvaška pri repu lestvice držav po proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in da so vsakršni tovrstni projekti zelo dobrodošli. Poudaril je tudi, da je omenjeni projekt izredno povečal prepoznavnost mesta Križevci in pritegnil pozornost širše javnosti. »Tudi župani drugih mest so ugotovili, da lahko bolje izkoristijo lokalne iniciative in množično financiranje projektov,« je povedal Zoković. Dodal je, da ZEZ pripravlja tudi podrobna navodila, kako izpeljati skupnostne energetske projekte.

Poleg posameznikov v skupnostnih energetskih projektih sodelujejo tudi različne zadruge, kmetije, lokalne oblasti, neprofitne organizacije in drugačne neformalne oblike občanov, pri tem pa se uporabljajo različni viri, kot so skupnostni razvojni skladi, sredstva iz različnih razpisov, skupnostno financiranje, soinvestiranje in podobno. Vsi tovrstni projekti pa zagovarjajo koncept, da naj bodo odločitve o energetiki v rokah ljudi.

Da imajo pri energetski tranziciji osrednjo vlogo lokalne skupnosti in projekti, ki jih vodijo, upravljajo ali pa so v lasti lokalnih in drugačnih skupnosti, ter tudi, da so skupnostni projekti zelo uspešni, kaže tudi primer Danske. Skoraj 80 % vetrnic, ki stojijo povsod po državi, je namreč v skupnostni lasti, od leta 2008 pa tudi zakon o spodbujanju obnovljivih virov energije investitorjem nalaga, da morajo 20-odstotni lastniški delež vetrnih elektrarn v odkup ponuditi lokalnim prebivalcem.

Primere dobre prakse pa najdemo tudi v Sloveniji. Razvojno zadrugo Soča-Trenta so ustanovili leta 1992, njen prvi projekt pa je bila gradnja male hidroelektrarne (mHE) Krajcarca. »Gre za manjšo hidroelektrarno, do 800 kW moči, ki pa je pomembno vplivala na razvoj doline,« je povedal Marko Pretner iz Razvojne zadruge Soča-Trenta, ki elektrarno tudi upravlja. Želeli so namreč v čim večji možni meri uporabiti lokalne vodne vire, mHE pa proizvaja elektriko za celotno lokalno skupnost.

»Leta 2012 smo poplačali vsa posojila, ki smo jih najeli za gradnjo. Na poti smo naleteli na veliko različnih težav, od vsepovsod smo poslušali očitke, da bomo uničili dolino. A danes lahko rečemo, da je mHE Krajcarca postala zgled, kako se lahko obnovljive vire energije uporabi pri spodbujanju razvoja tako zapostavljene doline, kot je dolina Trente,« je poudaril Pretner. Dodal je, da je zadruga postala zgodba o uspehu in da je, odkar je poplačala posojila, izvedla veliko naložb in poskrbela, da je dolina znova zaživela. Tudi z obuditvijo trgovske in gostinske dejavnosti. »Vse to se je oblikovalo v okviru informacijskega središča TNP v Trenti,« je dodal govorec.

Michel Bauwens, osrednji predavatelj, praktik in raziskovalec skupnostne ekonomije in družbe v P2P Foundation, je govoril o eksponentni rasti skupnostnega načina delovanja in razmišljanja, do katere prihaja povsod po svetu. Dejal je, da sicer k temu veliko pripomorejo digitalne tehnologije in sodobne tehnike in orodja, vendar pa je prepričan, da ni treba čakati na nove tehnologije, ampak da imamo že danes vse, kar potrebujemo za skupnostni način delovanja. »Pomembna je sodelovalna kultura lokalne skupnosti in usposobljenost njenih članov,« je dejal. Pri tem pa je ključno sodelovanje z lokalno oblastjo.

Da so lokalne skupnostne prakse družbena podrast, ki naslavlja ekonomske, okoljske in družbene probleme in pod vprašaj postavlja obstoječ ekonomski in politični sistem, pa meni Gaja Brecelj, direktorica Umanotere in vodja projekta Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri. »Kljub temu, da se mnogim zdijo nevidne ali postranske, po celem svetu uvajajo družbene spremembe v soseskah, mestih in na podeželju. In namesto, da bi skupnosti čakale na spremembe sistemov, ustvarjajo nove načine delovanja, razmišljanja in organiziranja ter temeljijo na ekoloških in človeških vrednotah,« je poudarila Brecljeva.