Baterijski sistemi bodo med ključnimi pospeševalci elektrifikacije in omogočevalci množičnega vključevanja obnovljivih virov energije, pri čemer bi lahko Slovenija svojo tržno nišo našla z baterijami, ki so okoljsko bolj vzdržne in manj obremenjene s kritičnimi elementi. A sodelovanje med znanstveno-raziskovalnimi inštitucijami in industrijo šepa, kar onemogoča preboj. Inovatorji potrebujejo povezovanje, podporo in predvidljivo politiko, je bilo med drugim slišati v razpravi o izzivih razvoja in proizvodnje baterij, ki je potekala v okviru nedavnega tedna Kemijskega inštituta v Ljubljani. - Konec leta 2024 naj bi v Zasavju zaživel center za baterije oz. nizkoogljične tehnologije.

Shranjevanje energije bo imelo največji vpliv na zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo in stabilnega obratovanja energetskega sistema v razmerah, ko bomo prehajali v ogljično nevtralno gospodarstvo oz. družbo in obsežno rabo obnovljivih virov energije, je poudaril Bojan Kumer, minister za infrastrukturo. Do leta 2050 se bo delež elektrike v končnem povpraševanju na evropski ravni vsaj podvojil v primerjavi z danes, obenem bo vsaj 80 odstotkov elektrike proizvedene iz obnovljivih virov, je še dejal.

Za učinkovito vključevanje obnovljive energije v sistem bo obenem potreben celovit razpon tehnologij za shranjevanje, od črpalnih hidroelektrarn do baterij, pa tudi in zlasti kemičnega shranjevanja v obliki vodika. Izbira bo pri tem odvisna od lokacije in zmogljivosti, je še izpostavil Kumer. Če so črpalne hidroelektrarne danes glavna oblika shranjevanja energije (prek 90 %), bodo baterije v prihodnje postale »glavni način za vključevanje obnovljivih virov energije v sistem«.

Baterije bodo tako po njegovih besedah med ključnimi pospeševalci elektrifikacije do 2050. A kot opozarja, znaša evropski delež globalne proizvodnje baterijskih celic le tri odstotke, na drugi strani ima Azija 85-odstotni delež. »Če ne sprejmemo ukrepov, s katerimi bomo podprli sektor za vzdržno proizvodnjo baterij, obstaja zelo veliko tveganje, da bo Evropa nepopravljivo zaostala za svojimi konkurenti na globalnem trgu«.

Ključno vlogo pri vzdrževanju stroškov za proizvodnjo bo imela ekonomija obsega, pri čemer obstaja »določena skrb, da bodo baterije v prihodnosti zaradi redkih materialov postajale dražje«, dodaja. A obete osvetljujejo nove tehnologije, kot so cenejše aluminijeve baterije, ki jih razvijajo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.

Pri tem pa rabijo inovatorji po ministrovih besedah »povezovanje, podporo in predvidljivo politko«.

Kot je še poudaril Kumer, bo slovenski trg za slovensko industrijo baterij premajhen, »zato se je treba usmeriti na evropski trg, ki bo na koncu odločal o ekonomiji obsega«.

Johan Blondelle, predstavnik Evropske komisije, pa je v videonagovoru dodal, da bo evropski trg baterij po letu 2030 težak 250 milijard evrov na leto. Le to pa bo možno z obsežnimi vlaganji v raziskave in inovacije.

Za dosego strateške avtonomije na področju baterij na evropski ravni pa mora v razvoj tovrstne tehnologije vlagati tudi industrija, je preko predvajanega videoposnetka sporočil Philippe Jacques, direktor iniciative EMIRI - Energy Materials Industrial Research Initiative.

Konec leta 2024 pa naj bi v Zasavju zaživel center za baterije oz. nizkoogljične tehnologije. Pri njegovi vzpostavitvi sodeluje Kemijski inštitut in kot je povedal Robert Dominko, vodja Laboratorija za moderne baterijske sisteme na Kemijskem inštitutu, potrebujejo raziskovalne inštitucije in industrija skupno pot, da preidejo ‘mrtvo dolino’, t.j. od raziskav do aplikacije.

Vzpostavitev baterijskega centra omogočajo sredstva iz sklada za pravični prehod, celoten projekt pa vodi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, je še pojasnil. 

Namen regijskega centra je, »da pripelje raziskave baterijskih celic, ki se običajno ustavijo na nizkih stopnjah razvoja, do prototipov, ki jih lahko uporabimo v realnih napravah, morda tudi shranjevalnikih, in demonstriramo ter pokažemo industriji njihovo aplikativnost, moč, doseg«.

Center pa bo, poleg razvoja prototipne linije, omogočal tudi validacijo že nekaterih obstoječih evropskih rešitev in komercialnih produktov ter njihovo integracijo pa tudi preučevanje druge življenjske dobe baterij, je še dejal Dominko.

Center za baterije oz. nizkoogljične tehnologije pa bo vključeval tudi vodikove tehnologije, tehnologije za shranjevanje CO2 in »ves segment, ki je potreben za zeleni prehod, pri čemer bo največji poudarek na baterijskem delu«.

Projekti, ki jih na Kemijskem inštitutu izvajajo za slovensko industrijo, so predvsem storitvene in ne raziskovalne narave, je še pripomnil Dominko in poudaril, da industrija ne bo namenjala ogromnih sredstev za raziskave npr. aluminijevih baterij, ki jih razvijajo na inštitutu, saj so te v začetni fazi razvoja, kjer je treba opraviti še 90 odstotkov dela do končnega produkta. Pri tem pa so lahko baterije, ki so okoljsko bolj vzdržne in manj obremenjene s kritičnimi elementi, slovenska tržna niša, kjer je preboj še možen, je dejal.

Med izredno naprednimi državami, ki so začele iz nič, a pravočasno skočile na bruseljski vlak, kar zadeva razpise za raziskave in inovacije na področju baterijskih sistemov, je Dominko izpostavil Švedsko, Norveško pa tudi Nemčijo in Francijo.

Brez širokega horizontalnega in vertikalnega povezovanja vseh udeležencev, tehnologij in znanja, ki je osnova za inovativnost, preboj in implementacijo, ne gre, ocenjuje tudi Ivo Boscarol, ustanovitelj Pipistrela.

»Ni več bolj ali manj pomembnih členov v verigi. Če ni znanja, ni razvoja. Če ni uporabe v praksi, ki generira dodano vrednost za nove raziskave in razvoj, krog ni sklenjen; proces pa se prej ali slej ustavi.« Zaradi vse kompleksnejših procesov, produktov in končne uporabe bo v prihodnje po njegovih besedah »vse bolj zabrisana meja med posameznimi udeleženci, kot so univerze, inštituti in podjetja«, je povedal v videonagovoru med razpravo.

Kot je med razpravo pripomnil Matjaž Čemažar, predsednik uprave Domel Holding, znan kot proizvajalec elektromotorjev, je industrija včasih premalo pogumna, da bi naredila večje korake. Prav tako v Sloveniji, razen nekaj znanih izjem, manjka pogumnih in vizionarskih investitorjev.

»V procesih inoviranja pridemo obenem do točke, ko je treba vključiti širše poznavanje in znanje. Sodelovanje med vsemi deležniki je pri tem neobhodno. Krog mora biti sklenjen,« meni. 

Znanje je ključno, da se lahko vključiš in vplivaš na trende, je prepričan tudi Tomaž Katrašnik z ljubljanske Fakultete za strojništvo.

»Če pogledamo evropske smernice, je (za Slovenijo, op. a.) zagotovo bolj zaželeno, da se brusimo na evropskem parketu. Tam smo soočeni z najboljšimi, saj nas to sili k napredku. Evropski ekosistem je zelo pomemben, saj bo omogočal, da bo regija prosperirala. Obenem pa ni nepomemben slovenski ekosistem, ki pa nekoliko šepa. Imamo industrijo, imamo znanstveno-raziskovalne organizacije in fakultete, toda med njimi je prepad.« Slednji je po njegovih besedah problem ustreznih finančnih instrumentov, ki bi spodbujali povezovanje. 

»Ekosistem inoviranja pomeni, da vsi sodelujemo. Celotnega bremena tveganja ne more nositi industrijski partner.« Industrijska in raziskovalna sfera morata preko skupnih projektov sobivati, je poudaril.