Delež električne energije iz sončnih elektrarn v globalni strukturi proizvodnih virov bi se moral med letoma 2018 in 2050 povečati z 2 na 25 odstotkov, delež električne energije iz vetrnih elektrarn na kopnem pa s 6 na 35 odstotkov. Da bi lahko vključili tak delež energije iz obnovljivih virov v elektroenergetske sisteme, pa potrebujemo sistemski pristop k razvoju inovacij, je v nedavnem spletnem seminarju poudarila Arina Anisie iz skupine za inovacije na področju obnovljivih virov v Mednarodni agenciji za obnovljivo energijo (IRENA).
Po njenih besedah so analize agencije IRENA pokazale, da naj se letni izpusti CO2, povezani s porabo energije, po sedanjih politikah ne bi spreminjali. »A če želimo slediti cilju pariškega sporazuma in dvig temperature omejiti precej pod dvema stopinjama Celzija, jih moramo zmanjšati za 70 odstotkov,« je opozorila.
»Elektrifikacija, energija iz obnovljivih virov in učinkovita raba energije so ukrepi, s katerimi lahko dosežemo več kot 90 odstotkov tega zmanjšanja, ki je potrebno do leta 2050. Ob tem je mogoče zgolj s proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov ter elektrifikacijo ogrevanja in prometa zmanjšati izpuste za 75 odstotkov,« je dejala Arina Anisie.
Kot je dodala, so za to energetsko tranzicijo ključnega pomena vetrne in sončne elektrarne, in sicer »predvsem zaradi občutnega upada stroškov teh tehnologij. Stroški fotonapetostne tehnologije so se v zadnjih desetih letih zmanjšali za 77 odstotkov, vetrnih elektrarn na kopnem pa za 30 odstotkov. S tem so te elektrarne postale konkurenčne konvencionalnim proizvodnim tehnologijam«.
Vendar pa je bil delež sončnih elektrarn v globalni strukturi proizvodnih virov električne energije leta 2018 samo 2-odstoten, delež vetrnih elektrarn na kopnem pa 6-odstoten. »Njihov skupni delež moramo povečati na skoraj 60 odstotkov – 25 odstotkov za sončne elektrarne in 35 odstotkov za vetrne,« je prepričana Arina Anisie.
A to povečanje bo »izjemen izziv za elektroenergetski sistem, saj sta vetrna in sončna energija spremenljiva vira. Če želimo te spremenljive vire vključiti v sistem, je nujno, da prizadevanja usmerimo v povečevanje njegove prožnosti. In to vprašanje bi morale danes naslavljati inovacije,« je poudarila in dodala, da je prožnost elektroenergetskega sistema ključnega pomena za stroškovno učinkovito rabo obnovljivih virov.
Pri tem je omenila tri glavne inovacijske trende, ki poganjajo in spreminjajo elektroenergetiko: elektrifikacijo, decentralizacijo in digitalizacijo.
Po njenih besedah se »elektrifikacija sektorjev končne rabe kaže kot rešitev, s katero bi ohranili obseg in se izognili omejevanju proizvodnje iz spremenljivih obnovljivih virov ter pomagali razogljičiti druge sektorje. Razmah razpršenih virov energije spreminja odjemalca v aktivnega udeleženca, s čimer se spodbuja prilagajanje odjema in povečuje prožnost na strani odjema. Digitalne tehnologije, kot so veriženje blokov oz. blockchain, umetna inteligenca in internet stvari, pa omogočajo hitrejši odziv, boljše upravljanje sredstev, povezovanje naprav, zbiranje podatkov, spremljanje in nadzor.«
Agencija IRENA je v svojih študijah preučila inovacije, ki na različnih ravneh omogočajo vključevanje vetrne in sončne elektrarne v omrežje: omogočitvene tehnologije (npr. shranjevanje, pametno polnjenje električnih vozil, vodik, veriženje blokov, umetno inteligenco in masivne podatke), poslovne modele (agregatorje, trgovanje po sistemu vsak z vsakim, energijo kot storitev ipd.), zasnovo trga (pri čemer so preučili inovacije na veleprodajnih in maloprodajnih trgih) ter delovanje sistema (prihodnjo vlogo operaterjev distribucijskih sistemov, napredno napovedovanje za obnovljive vire, virtualne električne vode ipd.), je pojasnila Arina Anisie.
Ob tem je poudarila, da »je mogoče povečati prožnost sistema samo s sistemskimi inovacijami za vključevanje vetrnih in sončnih elektrarn v omrežje. Inovacije ne nastajajo v izolaciji. Potrebujemo sinergije vseh teh različnih inovacij«.
V agenciji so z omenjenimi raziskavami izluščili enajst rešitev za večjo prožnost, ki bi olajšale vključevanje vetrnih in sončnih elektrarn v omrežje: rešitve za večjo prožnost na strani ponudbe (zmanjševanje negotovosti pri proizvodnji energije iz spremenljivih obnovljivih virov z naprednim napovedovanjem; prožna proizvodnja za izravnavo spremenljivosti), rešitve za večjo prožnost omrežja (medomrežne povezave in regionalni trgi kot ponudniki prožnosti; usklajevanje proizvodnje iz obnovljivih virov in povpraševanja na daljše razdalje s superomrežji; obsežno shranjevanje in spremenjeno delovanje omrežij za odlog naložb v krepitev omrežij), rešitve za večjo prožnost na strani odjema (združevanje razpršenih virov energije za omrežne storitve; prilagajanje odjema; miniomrežja obnovljivih virov, ki nudijo storitve osrednjemu omrežju; optimizacija delovanja distribucijskega sistema z razpršenimi viri energije) ter rešitve za večjo prožnost s sistemskim shranjevanjem (veliki baterijski hranilniki, pretvorba električne energije v sintezne pline in tekočine).
»Toda univerzalne rešitve ni. Vsak elektroenergetski sistem potrebuje rešitev, ki bo prilagojena njegovim potrebam in izzivom,« je še dejala Arina Anisie.
Povezave
Dokumenti
Povezani članki