Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) načelno ne nasprotujejo postavitvi naprav za pridobivanje električne energije s pomočjo vetra ali sonca, vendar ne na trajno varovanih oziroma najboljših kmetijskih zemljiščih. Medtem strokovna združenja za področje voda pričakujejo dodatno razjasnitev glede umeščanja fotovoltaičnih naprav na območju energetske infrastrukture, za kar ni potreben poseg v zakon o vodah.

Trenutni predlog zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (ZUOVE) tako že omejuje postavitev fotovoltaike na kmetijskih zemljiščih in med drugim izključuje t. i. agrovoltaiko. V trenutnem predlogu zakona je navedeno, da se fotovoltaika lahko postavi brez spremembe namembnosti in ob soglasju kmetijskega ministrstva le še na kmetijskih zemljiščih v zaraščanju in trajnih travnikih z boniteto do 30 (ne pa tudi na zemljiščih s trajnimi nasadi – agrovoltaika). Zakon sicer pod določenimi pogoji omogoča spremembe namembnosti pri najslabših kmetijskih zemljiščih tako za sončne kot vetrne elektrarne.

Na KGZS so sicer glede zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE) seznanjeni le z verzijo, ki je bila objavljena na e-demokraciji septembra 2022. »Zadnjega predloga še ne poznamo, zato ga ne moremo komentirati,« pojasnjujejo strokovne službe KGZS.

»Zaradi nizke stopnje samooskrbe s hrano in zaradi prehitre izgube najboljših kmetijskih zemljišč, ki je posledica pozidave, bi moral biti javni interes, da se na kmetijskih zemljiščih pridela dovolj kakovostne hrane. Ta javni interes bi moral prevladati nad javnim interesom proizvodnje električne energije z izrabo sončne in vetrne energije,« menijo sicer na KGZS. Postavitev fotovoltaičnih naprav pride zanje v poštev tako le na zemljiščih z nizkim številom bonitetnih točk, kot to predvideva zakon o kmetijskih zemljiščih.

»Pri postavitvi naprav za izrabo vetrne energije ne moremo vplivati na izbiro lokacije glede na kakovost kmetijskih zemljišč, pri agrovoltaiki pa lahko,« so še dodali in poudarili, da je postavitev takšnih naprav »treba najprej usmeriti na objekte in na kmetijska zemljišča slabše kvalitete, na boljša kmetijska zemljišča pa šele, ko bodo opravljene raziskave, kakšen vpliv imajo sončne celice tako na količino kot na kakovost pridelka«.

Po zadnjem predlogu zakona se lahko vetrne elektrarne postavijo tudi na gozdnih zemljiščih brez spremembe namenske rabe (goloseki so sicer prepovedani), za postavitev na kmetijska območja pa so za te proizvodne naprave znižali mejo pod 1 MW. Sončne in vetrne elektrarne je glede na predlog mogoče postaviti tudi na območju rudniškega prostora in zaprtih odlagališč odpadkov.

Z zadnjim predlogom zakona je na splošno omogočeno uvajanje vetrnih in fotonapetostnih proizvodnih naprav na območjih z neizkoriščenim potencialom, pri čemer je pogoj, da ostaja primarni namen zemljišč nespremenjen. Mednje sodijo kmetijska, gozdna, vodna, cestna zemljišča, pa tudi umetne vodne površine, kar vključuje glede na zadnji predlog le še premogovniška jezera.

Predstavniki strokovnih združenj s področja voda pojasnjujejo, da je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) v zadnjem predlogu zakona v celoti upoštevalo »naše pripombe v zvezi s 37.a. členom zakona«. Tako so iz predloga zakona izločene postavitve sončnih elektrarn na različnih vodnih zemljiščih oziroma na umetnih vodnih telesih (ojezerjene gramozne jame, namakalne akumulacije…), razen na umetnih jezerih, ki so nastala zaradi odvzema ali izkoriščanja premoga.

»Niso pa še upoštevali našega predloga, da se iz postavljanja VE (vetrnih elektrarn, op. a.) izloči ožja vodovarstvena območja (VVOII), kar smo zapisali tudi v stališčih, ki smo jih ministrstvu poslali 13. januarja 2023«.

So pa pripravljavci predloga zakona ugodili predlogu strokovnih združenj s področja voda »in so umaknili možnosti postavljanja OVE na VVOII, ostaja pa še vedno možnost umeščanja fotovoltaičnih naprav na območju energetske infrastrukture (za kar ni potreben poseg v Zakon o vodah), vendar je člen zapisan preveč splošno in se ne veže le na vodna zemljišča akumulacijskih bazenov HE (hidroelektrarn, op. a.), ampak na vsa vodna zemljišča«.

Kot pravijo, za zdaj še ne razpolagajo z dopolnjenim predlogom omenjenega zakona, »tako da ne vemo natančno, kakšna je usoda tako imenovane 'dopolnilne rabe' na akumulacijskih bazenih hidroelektrarn«.

Zagovarjajo pa tudi stališče, da se »domneva o prevladi javnega interesa OVE uveljavlja samo na zemljiščih oziroma objektih, ki so s prostorskim planom in akcijskim načrtom označena kot prednostna pri razvoju OVE«.

»Vsekakor smo zadovoljni s tem, da so bile številne naše pripombe upoštevane, bomo pa še naprej spremljali zakonodajni postopek in se po potrebi vključevali v razpravo.«

Strokovna združenja s področja voda, med katera sodijo Slovensko društvo za zaščito voda - SDZV, slovenska sekcija Mednarodnega združenja hidrogeologov - SKIAH, Društvo vodarjev Slovenije - DVS in mreža Global Water Partnership Slovenija, so se v razpravi glede osnutka zakona usmerila »izključno na problem umeščanja OVE z vidika sprememb Zakona o vodah, drugih odprtih vprašanj, kot je področje urejanja prostora, ali celo smiselnosti in potrebnosti zakona, nismo načenjali«.

Ker sončne in vetrne elektrarne praviloma ne vsebujejo onesnaževal, ki bi v primeru uhajanja lahko ogrozila kakovost pitne vode, splošna prepoved njihovega umeščanja na vodovarstvenih območjih (ta pokrivajo 17 % ozemlja RS) ni smiselna, ocenjujejo sicer na MOPE. Predlog zakon tako za ožje vodovarstveno območje umestitve sončnih in vetrnih elektrarn sicer ne omogoča, ob pripravi analize tveganj pa je mogoča njihova postavitev na širšem vodovarstvenem področju, je bilo povedano na januarski javni predstavitvi.