Ko govorimo o energetski tranziciji, je eden glavnih izzivov na področju elektroenergetskih omrežij počasno prilagajanje. Medtem ko se nizkoogljične proizvodne tehnologije ob pomoči ustreznih političnih in tržnih spodbud hitro izboljšujejo, so bile inovacije na področju elektroenergetskih omrežij do sedaj razmeroma počasne, razkriva poročilo Oxfordskega inštituta za energetske študije (OIES).
Elektrifikacija gospodarstva bo na omrežnem delu elektroenergetske dobavne verige zahtevala precejšnje investicije in inovacije. Omrežje, ki predstavlja središče trendov razogljičevanja, digitalizacije in decentralizacije v elektroenergetskem sektorju, bo namreč potrebno prilagoditi spreminjajočemu se operativnemu okolju.
Elektrifikacija sektorjev ogrevanja in prometa, ki trenutno predstavlja privzeto strategijo za mnoge evropske države, bo močno vplivala na omrežno infrastrukturo. Brez posredovanja lahko sočasna elektrifikacija ogrevanja in prometa povzroči, da se konično povpraševanje po električni energiji v razvitih gospodarstvih po letu 2030 povzpne celo na 1 GW.
To torej pomeni, da potrebujemo v elektroenergetskih omrežjih več prožnosti, nadzora, avtomatizacije, novih regulativnih modelov in inovativnih poslovnih modelov, tako na ravni prenosa kot na ravni distribucije. To predstavlja še posebej veliko težavo na področju nizkih napetosti, saj prav tam najdemo najbolj prelomne tehnologije, obenem pa je upravljanje tega področja praviloma bolj pasivno.
Tehnološke inovacije na obrobju omrežja bodo v prihodnje prispevale k pospeševanju razvoja trgov za razpršene vire, storitveno usmerjenih poslovnih modelov ter celovitega in povezanega upravljanja omrežja. To torej kaže na nadaljnji razvoj vloge omrežja, ki bo v prihodnje presegla zgolj oskrbovanje odjemalcev z električno energijo.
Glavni izziv, ki ga prinašajo inovacije, je to, da te niso le drage, temveč tudi tvegane. Razviti je torej treba nov, inovacijsko usmerjen regulativni model, ki bo to negotovost upošteval pri rezultatu prizadevanj na tem področju.
Prehod iz klasičnih modelov upravljanja omrežja na nove modele – kjer bodo inovacije predstavljale ključen del strukture spodbud – je bistven pri olajševanju energetske tranzicije. Regulatorji bodo morali obenem pri oblikovanju inovacijam prijazne regulativne sheme razlikovati tudi med različnimi vrstami inovacijskih dejavnosti, saj imajo različne faze inovacij različne stopnje tveganja.
Celotno poročilo je na voljo TU.
Povezave
Dokumenti
Povezani članki