Odbor Evropskega parlamenta za energijo je 13. julija izglasoval, da je treba ciljni delež obnovljivih virov energije do leta 2030 zvišati s sedanjih 32 na 45 odstotkov.

Gre torej za višji delež od 40 odstotkov, ki so ga junija podprle nacionalne vlade v okviru Sveta EU, pri čemer so sledile predlogu, ki ga je julija lani podala Evropska komisija.

Komisija je sicer maja letos v svojem načrtu REPowerEU, namenjenem hitrejšemu osamosvajanju EU od ruskega plina v luči vojne v Ukrajini in slabšanja odnosov z Rusijo, predlagala zvišanje cilja na 45 odstotkov.

Novi ciljni delež je del predlaganih posodobitev direktive EU o obnovljivih virih energije. Te sicer spadajo pod širši sveženj zakonodajnih osnutkov, s katerimi naj bi regija do leta 2030 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov glede na ravni iz leta 1990.

Odbor je podprl tudi zvišanje ciljnih prihrankov energije v EU do leta 2030, in sicer na vsaj 40 odstotkov pri porabi končne energije in 42,5 odstotka pri porabi primarne energije – v primerjavi s projekcijami »vse po starem« iz leta 2007.

Ob tem je izrazil željo, da bi nacionalne vlade določile zavezujoče nacionalne cilje za doseganje teh splošnih evropskih ciljev.

Direktiva EU o energetski učinkovitosti trenutno narekuje vsaj 32,5-odstotni prihranek energije, kar bi v letu 2030 pomenilo porabo 956 milijonov metričnih ton naftnega ekvivalenta (mtoe) v primeru končne energije in 1273 milijonov mtoe v primeru primarne energije.

Z ambicioznejšimi cilji odbora bi poraba leta 2030 v primeru končne energije znašala 740 milijonov mtoe, v primeru primarne energije pa 960 milijonov mtoe.

»Vsakič, ko samo za en odstotek povečamo energetske prihranke, zmanjšamo uvoz zemeljskega plina za 2,6 odstotka,« je dejal danski levosredinski poslanec Niels Fuglsang, ki je tudi glavni pogajalec EP za direktivo o energetski učinkovitosti.

Parlament bo o priporočenih pogajalskih stališčih odbora na temo obeh osnutkov posodobljenih direktiv glasoval septembra.

Če bo stališči sprejel, se odbor lahko pooblasti za začetek neformalnih pogovorov s Svetom in EK z namenom dosege dogovora glede obojestransko sprejemljive končne različice dokumenta, ki bo nato postala zavezujoča. Ti pogovori praviloma trajajo več mesecev.