»Evropska vetrna industrija je v gradnjo novih vetrnih parkov, postopke refinanciranja, lastniške prevzeme projektov in družb ter zbiranje prispevkov na javnem trgu v letu 2019 vložila 51,8 milijarde evrov, kar je 18 odstotkov (oz. 5 milijard) manj kot leto pred tem. Od tega je bilo 19 milijard namenjenih gradnji novih vetrnih parkov v Evropi, kar je 24 odstotkov manj kot v letu 2018. Obseg financiranih novih zmogljivosti je bil z 11,7 GW primerljiv s preteklimi leti, a je bil daleč od rekordnih 16 GW iz leta 2018, končne investicijske odločitve pa je prejelo več kot 130 projektov (vključujoč le 4 vetrne elektrarne na morju), ki so bili napovedani v 25 državah,« je v spletnem seminarju o rezultatih poročila združenja WindEurope o trendih financiranja in investiranja v evropski vetrni industriji v letu 2019 pojasnil Guy Brindley, višji analitik za finance na področju vetrne energije pri WindEurope.

Kot je dodal Brindley, so naložbe v nove vetrne elektrarne na kopnem znašale 13,1 milijarde, v nove vetrne parke na morju pa 6,1 milijarde evrov, ob čemer je bil slednje »najnižji znesek naložb oz. najskromnejše letno financiranje zmogljivosti od leta 2012. Ker pa je vetrnih projektov na morju manj in ker so praviloma obsežnejši od tistih na kopnem, so lahko statistike o teh naložbah nekoliko nestanovitne, torej moramo biti pri oceni nastajajočih trendov previdni,« je pojasnil in dodal, da je vetrna energija v letu 2019 sicer predstavljala največjo investicijsko priložnost v evropskem elektroenergetskem sektorju. 

Poročilo kaže tudi na 6-odstotni upad lastniških prevzemov projektov (odkupov vetrnih projektov oz. njihovih deležev), ob čemer je naložbena dejavnost na tem področju v letu 2018 dosegla 18,9 milijarde evrov, v letu 2019 pa 17,5 milijarde evrov. Obenem je bilo v letih 2018 in 2019 zabeleženih opazno več prevzemov vetrnih projektov (glede na vrednost) kot v kateremkoli letu pred tem. »Sektorska zrelost in tehnološka konkurenčnost sta privabili več investitorjev, predvsem iz sektorja finančnih storitev, ki so tako prevzeli vlogo lastniških partnerjev. Podjetja so torej še naprej izkoriščala prednosti nizkih obrestnih mer in likvidnosti na finančnih trgih – z zbiranjem dolžniškega in lastniškega kapitala na kapitalskih trgih so v letu 2019 zagotovila 4,2 milijarde evrov, kar je 27 odstotkov več kot v letu 2018. Poleg tega je bilo 90 odstotkov zbranega kapitala v obliki zelenih obveznic,« je izpostavil Brindley.

Po podatkih poročila je Španija v letu 2019 financirala največ vetrne energije, tako glede na financirane zmogljivosti kot glede na vložen znesek. Končne investicijske odločitve je ob tem prejelo 28 vetrnih projektov na kopnem s povprečno naložbo v višini 1 milijon EUR/MW. Nemčija je prehitela Združeno kraljestvo in v letu 2019 zabeležila največji obseg prevzemov projektov, saj so ti znašali kar 4,9 milijarde evrov (oz. 1,7 GW). V jugovzhodni Evropi (JVE) so ostale naložbe precej nizke. S skupnim zneskom 0,6 milijarde evrov so pokrile zgolj 3 odstotke novih zmogljivosti, financiranih v Evropi, medtem ko je v letu 2018 ta delež znašal 4 odstotke, v letu 2017 pa 16 odstotkov. »Obseg zmogljivosti, ki so bile financirane v Evropi, je bil manjši kot v preteklih letih, saj se je trend upada stroškov v letu 2019 obrnil, projekti pa so bili financirani z višjimi investicijskimi izdatki (CAPEX) kot je bilo običajno v zadnjih letih,« piše v poročilu.

Dolžniški in lastniški kapital predstavljata glavna vira financiranja vetrnih zmogljivosti v Evropi. »Podjetja lahko projekte financirajo s sredstvi, ki jih zberejo sama, torej s podjetniškim financiranjem, finance pa lahko izhajajo iz lastniškega kapitala (z izdajo delnic projekta) ali iz dolžniškega kapitala (tako da banke projektom nudijo dolžniško financiranje brez regresne pravice), ob čemer se izkupiček nameni postavitvi vetrnega parka. Dolg se nato poplača iz prihodkov projekta. Če projektu ne uspe poplačati dolga, banke za povračilo ne posegajo po sredstvih podpornika projekta, temveč samo po sredstvih projekta samega,« je pojasnjeno v poročilu.

Pierre Tardieu, višji svetovalec za politične zadeve pri združenju WindEurope, je ob tem posvetil še prihodnjim naložbenim trendom ter dejal, da se bodo nizke obrestne mere na srednji rok verjetno obdržale, ob čemer bo ugodne pogoje za pridobivanje dolžniškega kapitala zagotavljalo tudi visoko število aktivnih posojilodajalcev na trgu. Kot je dodal, bodo kratkoročne negotovosti, ki so posledica pandemije koronavirusa, najverjetneje botrovale tudi nižji likvidnosti na dolžniških trgih, saj se bodo posojilodajalci osredotočali na upravljanje likvidnosti in bodo torej manj pripravljeni izdajati nadaljnja posojila. Dolg torej ohranja ključno vlogo na področju financiranja vetrnih zmogljivosti, saj je zadolževanje brez regresne pravice zagotovilo 58 odstotkov kapitala za nove vetrne projekte.
»V letu 2019 je bilo okrog 71 odstotkov kapitala za nove vetrne projekte zagotovljenega na osnovi projektnega financiranja v okviru približno polovice projektov, ki so prejeli končno investicijsko odločitev. Obrestni pribitki se v primeru financiranja vetrnih elektrarn na morju še vedno zmanjšujejo,« je pojasnil Tardieu. 

Ob tem je dodal, da bo evropski zeleni dogovor k temu dodal tudi konkretne ukrepe (v obliki zakonodaje in financiranja), s katerimi želi Evropa do leta 2050 postati prva ogljično nevtralna celina. »V prihodnjih letih bomo priča mnogim spremembam zakonodaje. Naložbeni načrt za trajnostno Evropo – ki predstavlja investicijski steber zelenega dogovora – bo namreč ciljal na mobilizacijo vsaj 1 bilijona evrov javnega in zasebnega kapitala v naslednjem desetletju. Denar bo izhajal primarno iz evropskega proračuna in mnoge projekte bodo sofinancirale države članice. Evropska investicijska banka bo s tem postala Podnebna banka, ki bo z letom 2021 ukinila financiranje vseh nezamejenih fosilnih goriv, do leta 2025 pa bo 50 odstotkov svojega financiranja namenila podnebnim ukrepom in trajnostnemu razvoju. Oblikuje se tudi okvir za trajnostno financiranje, ki naj bi kapitalske tokove preusmeril v trajnostne dejavnosti in naložbe,« je dodal.

Kot je medtem izpostavil Brindley, je evropska vetrna industrija do nedavnega uživala podporo v obliki zagotovljenih odkupnih cen, kjer so nacionalne vlade ne glede na prevladujočo veleprodajno ceno električne energije ponudile fiksno ceno za električno energijo iz vetrnih parkov, kar je zagotovilo stabilnost prihodkov za nosilce projektov in posojilodajalce. »To je omogočilo ugodno financiranje in spodbudilo razvoj sektorja vetrne energije, kar je vodilo tudi v ekonomije obsega in izrazit upad stroškov. Zdaj, ko je tehnologija stroškovno konkurenčna in ko zavzema že precejšen delež, je državna podpora prevzela obliko tržnih instrumentov, ponujenih preko dražb, kar zagotavlja konkurenčno okolje in vzdržuje nadaljnji upad stroškov. Kljub temu pa še ni veliko investitorjev in posojilodajalcev, ki bi bili povsem sprijaznjeni s trgovskim tveganjem (ki izhaja iz negotovosti glede prihodnjih količin in cen), ob čemer sheme podpore, ki ne zagotavljajo neke oblike stabilizacije cen, ustvarjajo tudi nevarnost omejitve pritoka poceni kapitala v sektor. Višji stroški financiranja v končni fazi vodijo tudi v višje stroške obnovljive energije za družbo,« je dejal in dodal, da so dobro zasnovani energetsko in tržno usmerjeni mehanizmi za stabilizacijo prihodkov, kot so dvostranske pogodbe za razliko (CfD), najboljši način za podporo investitorjev v obnovljivo energijo.

»Pred izbruhom koronavirusa smo napovedovali, da se bo letni obseg naložb v nove vetrne zmogljivosti v letu 2020 na medletni ravni nekoliko povečal, sedaj pa je videti, da bo novih inštalacij za 25 odstotkov manj kot napovedano. Še posebej nizke bodo naložbe v elektrarne na morju, ki se bodo spustile celo pod ravni iz leta 2019. Obenem pa ne smemo pozabiti, da so te napovedi zelo optimistične. Tudi pred začetkom pandemije je bila postavljena le polovica vetrnih zmogljivosti, ki so potrebne za dosego dolgoročnih ciljev EU na področju razogljičenja. Do leta 2050 moramo na leto postaviti za 30 GW novih zmogljivosti, trenutno pa dosegamo le polovično letno raven,« je dejal Brindley.