Decentralizirana mikroomrežja in lokalne energetske skupnosti bodo imele pri prehodu s fosilnih goriv na obnovljive vire energije (OVE) pomembno vlogo. V slovenskem sistemskem operaterju prenosnega omrežja ELES pa se ob tem sprašujejo, ali bodo te sheme sposobne delovati brez konvencionalnega omrežja ali pa se bodo v določenih obdobjih še vedno naslanjale nanj. V sistemskem operaterju distribucijskega omrežja SODO ob tem menijo, da potrebujejo tovrstni sistemi tudi ustrezen regulatorni okvir.

Decentralizirana mikroomrežja in z njimi povezane tehnologije bi lahko lokalnim skupnostim omogočili 90-odstotno energetsko samozadostnost s potencialom po popolni samozadostnosti, je pokazala nizozemska študija, ki sloni na treh projektih pametnih mikroomrežij na Nizozemskem, dveh v Amsterdamu in enem v Olstu. Dotična mikroomrežja povezujejo sosesko z lokalnim energetskim omrežjem, ki je neodvisno od centralnega sistema. Tehnologije, vključno s strešnimi solarnimi paneli, električnimi vozili, toplotnimi črpalkami in baterijami za shranjevanje, ki so povezane v mikrosisteme, pa na »pameten« način proizvajajo in distribuirajo čisto energijo lokalni skupnosti. Toda dodajanje vedno novih naprav za proizvodnjo ali shranjevanje energije močno obremenjuje mikroomrežje, zato je glede na omenjeno študijo prihodnost mikroomrežij v t.i. SIDE sistemih (Smart Integrated Decentralised Energy - Pametna integrirana decentralizirana energija).

Omrežje SIDE sloni na pametnem sistemu upravljanja, ki omogoča medsebojno povezovanje različnih tehnologij in poskrbi za uravnoteženje ponudbe in povpraševanja na lokalni ravni, s čimer se zmanjšujejo stroški. To pomeni, da solarni paneli zbirajo energijo, ko sije sonce, in polnijo električna vozila; presežek energije pa se ali shrani v baterijo ali se distribuira oziroma napaja z elektriko druge hiše v skupnosti. Podatki študije kažejo, da so sistemi SIDE na dolgi rok cenejši od konvencionalnih omrežnih sistemov in ne zahtevajo dragih nadgradenj infrastrukture.

Končni cilj uporabe tehnologije SIDE je ustvarjanje prihodnjih »pametnih sosesk«, ki bi bile samozadostne. V svetovnem merilu bo uspeh odvisen od številnih dejavnikov, kot so energetska politika in zakonodaja. Območja z veliko vetra, vode in sonca - še posebej, če imajo visoke lokalne cene električne energije in drage energetske tarife - so teoretično dobri kandidati za mikroomrežja, poudarjajo avtorji poročila, ki je dostopno TUKAJ.

Pri razvoju samooskrbnih shem in stroškov njihovega delovanja je ključno vprašanje, ali bodo te sheme sposobne delovati brez konvencionalnega omrežja ali pa se bodo v določenih, morda krajših ali pa daljših obdobjih še vedno naslanjale nanj, pravijo v družbi ELES. »Za zagotavljanje neprekinjenosti delovanja samooskrbnih shem je namreč veliko vprašanje, kako stabilni so proizvodni viri v teh shemah preko daljšega obdobja in kakšni so stroški notranjih rezervnih virov v shemi, ki lahko zagotovijo to neprekinjenost (baterije, dizel električni agregati, …).«

Po njihovem so prav zaradi zelo učinkovitega zagotavljanja visoke stopnje zanesljivosti, današnja omrežja in elektroenergetski sistem kot celota neprimerljivo cenejši od alternativnih rešitev. »Če se bodo samooskrbovani uporabniki še vedno naslanjali na omrežje kot rezervo, omrežnim operaterjem ne bodo znižali stroškov delovanja in bodo morali plačati enako omrežnino, kot jo danes. Regulator – Agencija za energijo pa bo morala prenoviti tarifni sistem, kar pomeni, da bo cena priključne moči bistveno višja, kot je danes.« V ELES-u so zato mnenja, da v teh pogojih »nepovezane« samooskrbne sheme ne bodo učinkovite. Uporabnikom predlagajo, da naj se ti raje odločajo za povezane sheme, pri katerih svoje vire delijo z drugimi uporabniki v elektroenergetskem sistemu.

Druga hipotetična družbena dilema, ki se bo pojavila v primeru dejanskega odklopa uporabnikov od omrežja, denimo, če bi prišlo do masovnega odklapljanja, pa je, kaj narediti z uporabniki, ki bodo ostali na omrežju, poudarjajo v ELES-u. »Današnji stroški omrežij so direktno vezani na veliko kritično maso uporabnikov. Če se bo ta masa zmanjšala, bo posamezen uporabnik vedno bolj obremenjen s preostalimi stroški omrežja in današnji družbeni konsenz lahko razpade.« Pomembno vprašanje pri dejanskem odklapljanju uporabnikov od omrežja pa je tudi dostop do cenenih obnovljivih virov na širšem regionalnem področju, do katerih odklopljeni uporabniki ne bodo mogli dostopati. Nedostopnost do cenenih virov na regionalnem nivoju se zdi z vidika odklopljenih virov pomemben negativni faktor, dodajajo.

»Ob upoštevanju vseh stroškov elektroenergetskega sistema menimo, da je zelo učinkovito, da uporabniki investirajo v lokalne vire, se vključujejo v različne inteligentne sheme za aktivni odjem in nudijo najrazličnejše storitve sistemu. A bi morali biti vsi ti viri fizično še vedno povezani z omrežjem, saj lahko le na ta način dosežemo še večjo učinkovitost sistema in boljšo ceno energije,« so povedali pri sistemskem operaterju prenosnega omrežja.

Mikroomrežja in lokalne energetske skupnosti bi lahko v obdobju energetskega prehoda imeli precejšen vpliv na razvoj in delovanje distribucijskega sistema, pa so poudarili v družbi SODO. A je po njihovih navedbah obenem potrebno zagotoviti tudi ustrezne pravne podlage, regulatorni okvir za uvedbo ter pravila delovanja takšnih sistemov in lokalnih energetskih skupnosti. »Vsem deležnikom na trgu z elektriko, vključno z uporabniki in lokalnimi energetskimi skupnostmi, mora biti omogočen transparenten način sodelovanja ob upoštevanju vseh stroškov, ki jih distribucijski operater zaradi delovanja takšnih sistemov ima. Zagotovljena mora biti enaka obravnava vseh uporabnikov in preprečitev nepravičnega navzkrižnega subvencioniranja.« Prav tako bo treba določiti obveznosti in razmerja med lokalnimi energetskimi skupnostmi, uporabniki in operaterji sistema, kot tudi preprečiti nepotrebna dodatna vlaganja v infrastrukturo v primerih vzpostavljanja takšnih sistemov in skupnosti, ki v končni fazi obremenijo uporabnika, še dodajajo v SODO.

Tudi v Petrolu so mnenja, da bodo pametni decentralizirani mikrosistemi v prihodnosti igrali pomembno vlogo za integracijo obnovljivih virov energije v distribucijski sistem ter pripomogli k izboljšanju zanesljivosti in učinkovitosti sistema. »Za končne uporabnike bo to pomenilo zanesljivejšo oskrbo z energijo in potencialno nižjo ceno električne energije.« Toda razvoj tovrstnih mikrosistemov predstavlja obenem tehnični, sociološki ter tudi regulatorni izziv, poudarjajo. »Trenutno določeni predpisi in zakonodaja še vedno otežujejo razvoj decentraliziranih mikrosistemov. Za premagovanje teh izzivov bo potrebno tesno sodelovanje med končnimi uporabniki, energetskimi podjetji in regulatorjem,« menijo v Petrolu.

Decentralizirani energetski sistem se s stališča energetske bilance in posledično zagotavljanja stabilnosti delovanja ne razlikuje od obstoječega upravljanja velikega elektroenergetskega sistema, pa so izpostavili v GEN-I.

»Gre za podobne principe implementacije na mikro ravni, sicer z večjim izzivom zagotavljanja dovoljšne zaloge, tako energije kot moči, ter uvajanjem ustreznega ekonomskega modela za pravično delitev energije oz. kapitala.« Za večji razmah podobnih modelov je po njihovih navedbah ključna tehnologija realnočasovnega upravljanja oziroma prilagajanja odjema lokalno, znotraj distribucijskega omrežja. Tak sistem mora delovati brez poseganja ljudi, neopazno, kar omogočajo napredni algoritmi. »Največji izziv za popolno avtonomno in samozadostno delovanje predstavlja zimska sezona na zunaj ekvatorialnih geografskih širinah, ko je razpoložljive energije nekoliko manj in je istočasno povečana potreba po ogrevanju.« V GEN-I so sicer prepričani, da bodo ti izzivi premoščeni s padanjem cene in istočasnem večanju kapacitete hranilnikov električne energije.

Samozadostne skupnosti oz. decentralizirani energetski sistemi bodo ključni na poti iskanja razogljičenja družbe, saj bo prispevek k deležu proizvodnje iz obnovljivih virov zaradi večje kupne moči znatnejši, še poudarjajo v GEN-I. »Predvsem pa lahko skupnosti oblikujejo ustreznejšo infrastrukturo kot posamezniki z omejenimi ali zaprtimi energetski krogi ter bolje izkoristijo možne geografske danosti za postavitev infrastrukture, tako proizvodne kot porabniške.«

Glede na zgoraj omenjeno študijo bo skoraj polovica vseh gospodinjstev v Evropski uniji proizvajala obnovljivo energijo do leta 2050, pri čemer jih bo tretjina delovala kot del lokalne energetske skupnosti.