Slovenija bi lahko do leta 2030 največji razvoj na področju obnovljivih virov energije (OVE) dosegla s pomočjo sončne energije. Lani je bilo zgrajenih približno 250 MW novih sončnih moči, če pa bi s tem trendom nadaljevali in ga celo povečali, bi lahko do leta 2030 presegli 3 GW inštaliranih zmogljivosti sončnih elektrarn, je 6. aprila med drugo javno predstavitvijo v okviru procesa posodobitve nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) poudaril vodja Centra za energetsko učinkovitost na Institutu 'Jožef Stefan' (CEU IJS) Stane Merše.

Kot je še dejal, bi lahko na področju vetrne energije imeli v Sloveniji do leta 2030 vsaj 150 MW vetrnih zmogljivosti. Pomembno vlogo pa bi lahko ob nadaljnjem razvoju hidropotenciala igrala tudi bioplin in lesna biomasa. »Hkrati si pa želimo, da bi do leta 2030 razvili tudi večji pilotni projekt na področju geotermalne energije,« je še dodal. 

Slovenija si želi do leta 2030 pri proizvodnji električne energije doseči vsaj 52-odstotni delež OVE, pri ogrevanju in hlajenju pa vsaj 41-odstotnega. V celotni končni rabi energije naj bi bil ta delež 30- do 35-odstoten, kaže posodobljena različica NEPN-a.

Strokovni sodelavci konzorcija NEPN sicer razvijajo dva scenarija glede energetske prihodnosti Slovenije po opustitvi premoga leta 2033. Eden bazira na 100-odstotnem deležu OVE, drugi scenarij pa temelji na jedrski energiji v kombinaciji z OVE.

»V vsakem primeru pa bo usmeritev v OVE ključna, predvsem v sončne in vetrne elektrarne, katerih proizvodnja je občasna in nestabilna. Se pa ta energija izredno dobro dopolnjuje z velikimi hidroelektrarnami, ki jih Slovenija že ima, kar je lahko naša konkurenčna prednost. Da bi lahko ta potencial sonca res dobro izkoristili, pa je smiselno razmišljati tudi o nadaljnjem razvoju hidroelektrarn, ki se izredno kvalitetno dopolnjujejo s sončno energijo,« je še pojasnil Merše.  

Ob tako ogromni in hitri rasti sončnih in vetrnih zmogljivosti bo ključni element tudi usmeritev v shranjevanje energije. Prve investicije bi morale biti čim prej izpeljane v vsaj eno ali dve črpalni hidroelektrarni, da bomo lahko to sončno energijo, ki jo sedaj pospešeno uvajamo, tudi izkoristili, sicer se bodo ustvarjeni presežki energije izgubili, je dejal Merše in dodal: »To pa bomo morali tudi dopolnjevati z baterijami in s pretvorbo viškov v vodik.« 

Med ključnimi izzivi prihodnje energetske varnosti Slovenije bo tudi zagotavljanje ustrezne moči v sistemu, še posebej po opuščanju velikih klasičnih termoelektrarn na premog. Tako bo treba zagotoviti nove kapacitete, ki nam lahko po Meršetovih besedah dajejo moč v vsakem trenutku, ko jih Slovenija potrebuje.

Tako bo ključna gradnja strateških kapacitivnih hranilnikov s skupno zmogljivostjo 500 MW, ki bi lahko bili plinski, in 1000 MW baterijskih hranilnikov.

Čim hitreje pa moramo tudi pridobiti kvalitetne podlage za odločanje o drugem bloku krške nuklearke (JEK2), je dejal Merše. Kot je še dodal, trenutne projekcije kažejo, da bi lahko JEK2 zgradili do leta 2040. 

Spomnimo, na področju proizvodnje električne energije snovalci posodobljenega NEPN-a predvidevajo, da bo oskrba z električno energijo iz proizvodnih naprav v Sloveniji do leta 2030 dosegla vsaj 85 odstotkov, do leta 2040 pa kar 100 odstotkov. Pri scenariju 100 odstotkov OVE bi največji delež predstavljale sončne elektrarne.

»Uvozna odvisnost Slovenije se bo po izstopu iz premoga povečala navkljub naraščanju ostalih razpršenih virov, kot so veter, sonce in tudi hidroenergija. S pospešenim razvojem lahko to odvisnost obvladujemo. Predvsem pa lahko pomembno vlogo pri tem igrajo strateške kapacitete. V primeru, ko bodo cene na trgu nizke, bo bolj smiselno, da energijo uvažamo. Ko pa bodo visoke, pa je bolj smiselno, da pokrivamo domače potrebe z lastnimi kapacitetami po predvidljivih in zmernih stroških,« dodaja Merše. 

Uvozna odvisnost po scenariju 100 odstotkov OVE je sicer večja, medtem ko bi lahko po scenariju z jedrsko energijo in OVE celotne potrebe pokrivali z domačo proizvodnjo. 

Cilj Slovenije je izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2030 vsaj skladno z indikativnim ciljem, ki bo določen v novi direktivi o energetski učinkovitosti. Ob sistematičnem izvajanju sprejetih politik in ukrepov naj končna raba energije leta 2030 ne bi presegla 52 TWh, je še povedal Merše. Predviden pa je tudi dvig obveznega doseganja prihrankov z 0,8 odstotka na 1,5 odstotka na leto. Bistveno hitreje pa bo treba izvajati energetske prenove stavb, je še pojasnil Merše.

Povečanje samooskrbe pa pomeni tudi nov izziv za porabnike, kjer je ta raba energije pogosto neučinkovita, je izpostavil Merše in dodal, da se porabniki s samooskrbo pogosto ne znajdejo in uporabljajo vir neučinkovito, še posebej v urah, ko ne proizvajajo energije. Drugi nov izziv pa je vpeljava koncepta zadostnosti, kar pomeni doseganje blaginje s storitvami, ki porabijo manj energije in surovin.

Še večji izziv pa predstavlja izziv, kako ob rasti BDP zmanjšati skupne prometne dejavnosti. Posodobljeni NEPN vidi rešitve v povečanju javnega potniškega prometa in drugih oblik trajnostne mobilnosti. 

Hkrati je Merše še izpostavil, da z današnjimi tehnologijami v industriji ne moremo zmanjšati emisij. Bi pa bilo možno zemeljski plin deloma nadomestili z obnovljivimi plini in deloma z elektrifikacijo. V specifičnih industrijah, kot je proizvodnja cementa, pa bo verjetno treba uporabiti tehnologije za zajem in odstranjevanje ogljikovega dioksida. Podatki tako kažejo, da bi leta 2040 lahko zajeli 100-700 kt CO₂.