Navkljub temu, da imamo vse rešitve, ki jih potrebujemo za prehod v nizkoogljične gospodarske sisteme, trenutne politike ne bodo preprečile globalnega segrevanja oziroma bodo povzročile nadaljnji dvig temperature, kaže šesto ocenjevalno poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) pri Združenih narodih. V nevladni organizaciji Greenpeace ob tem pravijo, da kljub zaskrbljujoči resničnosti upanje ostaja, a pod pogojem, da začnejo vlade ukrepati takoj, kot edino možno pot naprej pa navajajo energetsko tranzicijo.

Prvo obsežno poročilo IPCC v zadnjih devetih letih in prvo po pariškem sporazumu navaja, da bodo trenutni ukrepi politike povzročili nadaljnji dvig temperature, vplivi na ljudi in druge oblike življenja pa bodo postali resnejši. Z vsakim segrevanjem bodo namreč podnebni ekstremi postali vse bolj razširjeni in izraziti. Zmogljivosti absorpcije CO₂ kopnega in oceanov se bodo verjetno zmanjšale, zakisljevanje oceanov se bo verjetno povečalo, vročinski valovi in suše pa naj bi postali pogostejši.

Poročilo ocenjuje, da nam je od začetka leta 2020 ostalo približno 500 Gt CO₂ ogljičnega proračuna za 50-odstotno verjetnost omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C. Ta proračun pa se bo verjetno izčrpal, če bodo letne emisije med letoma 2020 in 2030 v povprečju ostale na enaki ravni kot leta 2019.

Poročilo tako opozarja, da moramo nujno zmanjšati emisije toplogrednih plinov v vseh sektorjih v tem desetletju in ne pozneje. Emisije toplogrednih plinov je tako potrebno do leta 2030 zmanjšati za 43 odstotkov glede na ravni iz leta 2019, emisije CO₂ pa za 48 odstotkov.

Tehnologije za odstranjevanje ogljikovega dioksida (CDR) se lahko uporabijo za znižanje temperatur v primeru prekoračitve 1,5 °C, vendar so pri uporabi v velikem obsegu povezane s »pomisleki glede izvedljivosti in trajnosti ter družbenimi in okoljskimi tveganji«, poudarjajo v IPCC.

Po drugi strani pa avtorji poročila pojasnjujejo, da imamo vse rešitve, ki jih potrebujemo za prehod na nizkoogljične gospodarske sisteme. Tako po navedbah IPCC potrebujemo globoke sistemske spremembe v vseh gospodarskih sektorjih, da bi trajno zmanjšali emisije.

Nekatere od teh vključujejo široko razširjeno elektrifikacijo, diverzifikacijo proizvodnje energije, predvsem vetrne, sončne in male hidroelektrarne, ter uporabo več električnih vozil na baterijski pogon ter ohranjanje in obnovo gozdov, hkrati pa moramo zmanjšati krčenje tropskih gozdov.

Hkrati pa so politične zaveze in pravičnost ključnega pomena za dosego vseh teh ciljev, saj je financ na razpolago dovolj, usmeriti pa jih je treba v podnebne ukrepe. In ker bolj razvite in bogate države nesorazmerno veliko prispevajo k emisijam, imajo zato največji potencial za zmanjšanje emisij, poudarjajo avtorji poročila. Države v razvoju medtem potrebujejo tehnološki razvoj in financiranje, da bi preskočile na sisteme z nizkimi emisijami in izkoristile vse koristi. To pa lahko omogočijo le že prej omenjene politične zaveze, ocenjujejo v IPCC.

Zlasti za sektorsko blažitev lahko regulativni instrumenti, ki jih vodijo vlade, podpirajo močno zmanjšanje emisij; po drugi strani pa so bili instrumenti za določanje cen ogljika, ki temeljijo na tržni osnovi, manj učinkoviti, dodajajo.

Avtorji poročila še poudarjajo, da je največja grožnja ukrepanju glede podnebnih sprememb nenehna zasvojenost sveta s sežiganjem fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo več kot 80 odstotkov svetovne energije in 75 odstotkov onesnaževanja planeta, ki ga povzroči človek. In kljub temu, da je Mednarodna agencija za energijo (IEA) že leta 2021 izjavila, da ne sme priti več do nobenega novega razvoja fosilnih goriv, če želi svet izpolniti podnebne zaveze, vlade še naprej odobravajo projekte za nafto, plin in premog. 

Strokovnjakinja za globalno podnebno politiko pri organizaciji Greenpeace International Tracy Carty je ob izidu poročila tako povedala, da »ne čakamo na čudeže; imamo vse potrebne rešitve za prepolovitev emisij v tem desetletju«, a da bodo vlade morale nasloviti problem podnebno uničujočih fosilnih goriv.

Kot pojasnjuje, mora biti dogovor o pravičnem in hitrem opuščanju premoga, nafte in plina prva prednostna naloga vlad. »Vlade morajo od onesnaževalcev zahtevati plačilo za škodo, povzročeno državam in skupnostim, ki so najmanj odgovorne za podnebno krizo. Dober začetek bi bili davki na dobičke iz nafte in plina, s temi sredstvi bi lahko financirali pomoč državam in skupnostim po svetu, ki so jih posledice podnebnih sprememb najbolj prizadele,« še meni Carty.

IPCC je med drugim v poročilu poudaril tudi, da bi koristi za družbo in svetovno gospodarstvo, če bi globalno segrevanje omejili na dve stopinji Celzija, prevladale nad gospodarskimi stroški.