Družba Highview Power je poleg Manchestra odprla prvo napravo na svetu za shranjevanje energije s skladiščenjem utekočinjenega zraka v večjem obsegu - LAES (Liquid Air Energy Storage). V družbi poudarjajo, da predstavlja tehnologija LAES  konkurenco baterijam in črpalnim elektrarnam. A šele  množična uporaba različnih sistemov shranjevanja energije bo dala dokončen vpogled, katere so prednosti in slabosti različnih tehnologij za shranjevanje.

Naprava LAES ima kapaciteto 5 MW/15 MWh, kar zadošča za triurno oskrbo z elektriko 5000 povprečnih gospodinjstev. Življenjska doba naprave je 40 let in jo je družba Highview Power razvila skupaj z univerzo iz Birminghama. Britanska vlada je k razvoju naprave prispevala 8 milijonov funtov.

Naprava deluje tako, da zajeti zrak ohladijo na minus 196 stopinj Celzija, pri čemer se ta utekočini. Tako shranjen zrak po potrebi nato spremenijo nazaj v plin, s katerim ženejo električne turbine. Kot še poudarjajo na spletni strani družbe Highview Power, se pri omenjenem procesu ne sproščajo škodljive kemikalije oziroma uporabljajo eksotične kovine, prav tako se ne sproščajo ogljikove emisije. V družbi Highview Power  poudarjajo, da lahko naprave LAES shranijo toliko električne energije, proizvedene v lokalnih vetrnih elektrarnah, da lahko z njo oskrbijo približno 100.000 gospodinjstev za več dni in ne samo ur.

Po Bloombergovih napovedih naj bi globalni energetski trg za shranjevanje energije zrasel na skupaj 125 GW/305 GWh do leta 2030 in s tem v tem obdobju privabil 103 milijarde ameriških dolarjev naložb.

V procesu množične elektrifikacije na različnih področjih je izkoriščanje obnovljivih virov energije in tudi shranjevanje energije iz teh virov primarnega pomena, če želimo bistveno zmanjšati porabo fosilnih goriv in s tem tudi proizvodnjo CO2, je poudaril izr. prof. dr. Robert Dominko z Odseka za kemijo materialov na Kemijskem inštitutu. Sogovornik poudarja, da se trenutno največ električne energije uskladišči na mehanski način (na črpalne elektrarne in vztrajnike tako odpade blizu 99 % vse shranjene električne energije) in le malo več kot odstotek se shranjuje v tako imenovanih novih tehnologijah.

»Vsaka od danes poznanih in komercializiranih novih tehnologij ima prednosti in slabosti, na vse pa je treba gledati s stališča energetske učinkovitosti (koliko kWh energije potrebujemo, da dobimo nazaj 1 kWh) in obratovalnih stroškov normiranih na shranjeno GWh električne energije,« pravi Dominko.

Pri tem imajo po besedah Dominka shranjevalniki na osnovi baterij zagotovo eno izmed boljših energetskih učinkovitosti in zelo visoko gostoto skladiščene energije na enoto volumna in mase. Njihova poglavitna slabost pa je »prekratka« življenska doba, ki je posledica sorazmerno mlade tehnologije, pojasnjuje sogovornik.

Utekočinjanje oziroma stiskanje zraka, kot je to primer pri napravi LAES, predstavlja pri tem alternativo litij-ionskim baterijam, vendar je po Dominkovih besedah energijska učinkovitost zagotovo nižja od baterijskih sistemov (pretvorba kemijske energije v mehansko), obenem pa takšen sistem potrebuje večji prostor za inštalacijo in delovanje. Šele bolj množična uporaba različnih sistemov shranjevanja energije bo dala dokončen vpogled, katere so prednosti in slabosti za določen namen, dodaja Dominko. »Shranjevanje bo namreč potekalo na več ravneh, od gospodinjstev do velikih sistemov, kot je ta v Manchestru, ali velikih baterijskih sistemov, ki se v zadnjem času množično gradijo v različnih državah.«

Tudi prof. dr. Miran Gaberšček, vodja Odseka za kemijo materialov na Kemijskem inštitutu poudarja, da so naprave LAES v povprečju mnogo večje kot baterije. »Konkurenčnost je že s tega vidika možna samo pri določenih aplikacijah, npr. shranjevanje velike količine energije na mestih, kjer imamo samo občasno proizvodnjo energije (sončne in vetrne elektrarne). Gotovo pa si ne moremo zamisliti kakšnega učinkovitega avtomobila, kaj šele manjših prenosnih naprav, ki bi shranjevale energijo po načelu, na katerem sloni LAES,«  je pojasnil Gaberšček.