Prožnost omrežja in hranilniki, ki omogočajo vključevanje spremenljive proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, so tisti elementi, ki v evropskih načrtih razogljičenja še manjkajo, so prepričani pri ponudniku tehnologije in storitev na področju shranjevanja energije Fluence.

Evropa bi potrebovala za 200 GW hranilnikov energije do leta 2030 in za najmanj 600 GW do leta 2050, če želi delež obnovljivih virov povečati za toliko, kot predvidevajo njeni podnebni cilji, so sporočili iz Evropskega združenja za shranjevanje energije. To bi pomenilo vsako leto za najmanj 14 GW zmogljivosti za shranjevanje – na kratki rok bi bile to večinoma baterije. Številka se je namreč po zaslugi evropskega načrta RePowerEU skoraj podvojila, je povedal Lars Stephan, vodja sektorja za politike in razvoj trga v družbi Fluence, ki ima sedež v ZDA.

Skupina strokovnjakov s področja shranjevanja je evropskim oblikovalcem politik poslala odprto pismo, v katerem so jih pozvali k pripravi ciljev in političnega okvira za uvajanje tehnologij shranjevanja in prožnosti.

Pri zasledovanju ciljev razogljičenja se je »povsem prav« usmeriti v pospeševanje izgradnje zmogljivosti za izkoriščanje obnovljivih virov, je dejal Stephan, toda za izpolnitev teh ciljev »manjkata« medsebojna povezljivost trga, s katero je mogoče izravnavati nihanja v proizvodnji, ter shranjevanje. »Moramo se pogovoriti o omrežju in o tem, kaj bi se dejansko zgodilo, če bi nanj priključili vse te obnovljive vire, kako to proizvodnjo preusmerjati in kako udejanjiti prožnost,« je povedal. Kot je dodal, bi brez ustreznega shranjevanja, prožnosti in medsebojne povezanosti trgov tvegali omejevanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov. »Nehati moramo razmišljati o letu 2040 ali 2050 ter začeti razmišljati o leto 2030 ali celo 2025 – v številnih državah bo do leta 2025 zmogljivost sončnih elektrarn presegla največje povpraševanje. Kako se bomo s tem spopadli?«

Baterijski hranilniki bi bili »izbira, ki je ne bi obžalovali«, toda projektanti se po njegovih besedah spopadajo s težavami pri priklopu na omrežje in dajatvami. Prezasedenost omrežja je »velik problem«, predvsem pri večjih projektih z zmogljivostjo med 50 in 100 GW.

Pri baterijskih hranilnikih po njegovih navedbah ni tveganja, da bi postali nasedle naložbe, saj jih je običajno mogoče zagnati v enem letu, njihova življenjska doba je med 10 in 20 let, na voljo pa so v velikem obsegu.

V Veliki Britaniji so veliko hranilnikov postavili na povsem tržni osnovi in to prakso bi morali preslikati tudi v Unijo ter tako prispevati k zmanjševanju povpraševanja v času konic, je pojasnil Stephan. Evropa zaostaja za drugimi regijami, kot so ZDA, kjer je do uvajanja te tehnologije privedlo »pravočasno odločno politično vodenje«, je dejal. »Teh trendov v Evropi nismo videli, a kljub temu je začrtana smer odlična«, saj vsi ambiciozni evropski načrti razogljičenja »kažejo v isto smer«, je še dodal.