Trenutna mešanica energijskih virov v Sloveniji predstavlja izziv za proces razogljičenja, je v najnovejšem poročilu o Sloveniji zapisala Evropska komisija. Poudarila je, da je za dosego ciljev EU na področju razogljičenja ključnega pomena povečanje porabe nacionalnih obnovljivih virov energije, predvsem vetra.

Poročilo kaže, da je delež nafte in naftnih derivatov v bruto domači porabi energije leta 2017 znašal 34 %, delež̌ jedrske energije 22 %, sledila so trdna goriva in obnovljivi viri (14 %) ter zemeljski plin (10 %). Z domačimi viri je bila v letu 2017 pokrita polovica potreb Slovenije po energiji.

V letu 2017 je bil primarni vir proizvodnje električne energije jedrska energija (39 %), sledili pa so premog in obnovljivi viri, zlasti hidroenergija (29 %).

A za dosego ciljev EU na področju razogljičenja je v Sloveniji ključnega pomena povečanje porabe nacionalnih obnovljivih virov energije, predvsem vetra, je poudarila Komisija.

»Raziskave kažejo, da je v državi dovolj vetra, da bi bilo mogoče izkoristiti naložbe v vetrno energijo in učinkovito uvesti tehnologijo za izkoriščanje vetrne energije (GIZ vetrne energije, 2019),« pravi Komisija.

»Trenutno je v pripravi osem nacionalnih prostorskih načrtov. Projekte proizvodnje energije iz obnovljivih virov podpira tudi slovenska Agencija za energijo z obstoječo shemo zagotovljenih odkupnih cen. S podpiranjem tovrstnih pobud v okviru nacionalnega energetskega in podnebnega načrta bi bilo mogoče povečati izvedljivost projektov in spodbuditi nadaljnje naložbe,« navaja Komisija in omenja, da je za Slovenijo doseganje ciljev strategije Evropa 2020 za energijo iz obnovljivih virov »zajetna naloga«.

»Delež̌ obnovljivih virov energije v bruto porabi končne energije se je zmanjšal z 22,4 % v letu 2013 na okoli 21,1 % v letu 2018, cilj pa je doseči 25 %. Po najnovejši oceni napredka pri doseganju ciljev za leto 2020 glede obnovljivih virov energije Slovenija zaostaja za načrtovanim napredkom za obdobje 2017–2018. Prekinitev podpore uporabi obnovljivih virov med letoma 2014 in 2016 je upočasnila njihovo razširjanje,« pravi Komisija.

»Tradicionalni obnovljivi viri energije, kot sta les in hidroenergija, predstavljajo večino obnovljivih virov energije v državi. Slovenija je po rabi virov, kot so vetrna, sončna in geotermalna energija, blizu dna lestvice držav članic EU. Politike na področju energije iz obnovljivih virov, ki se trenutno izvajajo, ter nove pobude se zdijo nezadostne, da bi do leta 2020 spodbudile zahtevani obseg iz povsem domačih virov,« dodaja Komisija.

Komisija prav tako omenja, da je načrtovano povečanje deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2030 prav tako »omejeno. Tako v Strategiji razvoja Slovenije 2030 kot v osnutku celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta je zastavljen cilj povečanja deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2030, ki je zgolj za 2 odstotni točki višji od cilja za leto 2020. To je 10 odstotnih točk manj od 37-odstotnega deleža, ki je rezultat uporabe formule iz uredbe o upravljanju energetske unije«.

»Usklajevanje kompromisov med prehodom na čisto energijo in ohranjanjem narave v Sloveniji je zahtevna naloga. Slovenija ima veliko možnosti za uspešen prehod na čisto energijo. Vendar se sooča tudi z okolijskimi omejitvami. Njena naravna dediščina je izredno bogata, saj je več kot 38 % njenega ozemlja zaščitenih (npr. v okviru programa Natura 2000), kar je pomemben element cilja trajnostnega razvoja št. 15. Kot del prehoda na čisto energijo bodo potrebna posebna prizadevanja za zaščito redkih in ogroženih vrst ter habitatnih tipov na teh območjih. Oceniti je treba vsak projekt in načrt posebej, da se zagotovi, da ne bi škodovali celovitosti zadevnega območja. Pri tem so še posebej pomembni preudarno načrtovanje in okolijske presoje, saj je delež habitatov in vrst, za katere se stanje ohranjenosti ocenjuje kot neugodno, naraščal na račun habitatov in vrst v ugodnem stanju ohranjenosti,« je v poročilu o Sloveniji zapisala Komisija. Ugotavlja, da medtem ko že obstajajo nekatere ustrezne strategije, kot sta Strategija razvoja Slovenije 2030 ali trajnostna urbana strategija, pa za zdaj še ni srednje- ali dolgoročne strategije za prilagajanje podnebnim spremembam, za prehod na zeleno energijo ali postopno opuščanje premogovništva.

Komisija opozarja tudi, da »odsotnost jasnega in predvidljivega okvira za naložbe v razogljičenje energetskega sektorja povečuje tveganje nasedlih naložb«.

»V zadnjih letih so bile izvedene znatne naložbe v nov blok elektrarne, ki za proizvodnjo električne energije in toplote uporablja premog. Hitro padajoči stroški proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in potreba po ambicioznem razogljičenju energetskega sektorja bosta zagotovo vplivali na vzdržnost takih nedavnih naložb. Približno 30 % električne energije v Sloveniji se proizvede v termoelektrarnah, 25 % skupne zmogljivosti za proizvodnjo električne energije teh termoelektrarn pa je mlajših od 5 let (proizvodnja električne energije v bloku 6 v Šoštanju se je začela leta 2016),« pravi Komisija.

Medtem ko je plinska in električna infrastruktura dobro razvita, »težave v zvezi s shranjevanjem in operativnimi vprašanji pri medomrežni povezanosti ostajajo«.

»Električna medomrežna povezanost v Sloveniji je že nad vsaj 10 %, pričakovanimi za leto 2020, in nad minimalnim ciljem 15 % za leto 2030. Krepitev energetskih medomrežnih povezav s Hrvaško in Madžarsko bi lahko omogočila rešitev obstoječih operativnih vprašanj. Poleg tega je obstoječa infrastruktura Slovenije za shranjevanje energije premalo razvita in zato ne izpolnjuje potreb v zvezi z nepovezano lokalno proizvodnjo obnovljivih virov energije. V osnutku energetskega koncepta Slovenije je shranjevanje energije opredeljeno kot ena od prednostnih nalog države,« pojasnjuje Komisija.
Poudarja tudi, da sta v Sloveniji »zelo zaskrbljujoči« nizka snovna produktivnost in visoka energetska intenzivnost.