V svetovalnem podjetju Navigant Research so skupne naložbe v mikroomrežja v prihodnjem desetletju ocenili na več kot 100 milijard ameriških dolarjev, pri čemer jih večino pričakujejo v Severni Ameriki in Aziji, medtem ko Evropa na tem področju zaostaja. Po besedah slovenskega operaterja prenosnega sistema ELES je razlog za to v izredno visoki zanesljivosti obstoječe evropske infrastrukture. Andy Bradley iz svetovalnega podjetja Delta-ee ne pričakuje, da bi mikroomrežja kratkoročno igrala pomembnejšo vlogo v energetski tranziciji.

»Evropa sicer velja za prvo globalno silo na poti v nizkoogljično energetsko prihodnost, toda strogo urejeni evropski trgi imajo nekaj značilnosti, ki razvoj mikroomrežij močno omejujejo,« je v blogu na spletni strani svetovalnega podjetja Navigant Research zapisal analitik tega podjetja Peter Asmus.

Po njegovih besedah je ena od omenjenih značilnosti ta, »da je bila pozornost doslej usmerjena v razvoj velikih naprav za proizvodnjo energije iz OVE, denimo vetrnih elektrarn na morju, ki zahtevajo obsežne naložbe v prenosno infrastrukturo«.

Poleg tega »razmah razpršenih obnovljivih virov energije, kot so domače sončne elektrarne, večinoma temelji na zagotovljenih odkupnih cenah, ta poslovni model pa izključuje temeljno značilnost mikroomrežja, in sicer možnost izolacije virov od preostalega dela omrežja«.

Tretja značilnost je, da so »evropski trgi tesno povezani, metode spopadanja s spremenljivostjo OVE, kot sta vetrna in sončna energija, pa se namesto k lokaliziranim mikroomrežjem nagibajo k čezmejnemu trgovanju«.

Po podatkih dokumenta Microgrid Deployment Tracker, v katerem podjetje Navigant Research zbere podatke o uvajanju mikroomrežij po svetu, Evropa predstavlja približno 9 odstotkov svetovnega trga mikroomrežij. »Velika večina evropskih mikroomrežij se pravzaprav nahaja na otokih, denimo v Sredozemlju, na Kanarskih otokih ob obali Španije, na danskem otoku Bornholm ali Ferskih otokih,« je zapisal Asmus.

Po njegovem mnenju se sicer najboljše možnosti za mikroomrežja v Evropi kažejo na Finskem, in sicer zaradi »edinstvenega prepleta dejavnikov«. Eden od njih je ta, da se Finska »ne ponaša s tako blestečo zanesljivostjo, kot jo sicer pripisujemo evropskemu omrežju«.

»O mikroomrežjih se je začelo govoriti s prihodom razpršene proizvodnje že v devetdesetih letih. Veljalo je namreč prepričanje, da bodo razpršeni viri nadomestili stare, ki bodo enakomerno porazdeljeni po celotnem omrežju in bodo obratovali koordinirano. S časom se je pokazalo, da se ta tranzicija le ne bo zgodila tako hitro, kot je veljalo splošno prepričanje.  Res je, da se v distribucijska omrežja vklaplja vse več razpršenih virov, kar pa že povzroča probleme na lokalni ravni, kot je npr. ustrezna regulacija napetosti, vendar še vedno delujejo v sinhronizmu z ostalim omrežjem,« so za Energetiko.NET pojasnili v ELES-u.

Po besedah ELES-a v predelih sveta, kjer hrbtenično (prenosno) omrežje ni tako dobro razvito, kjer imajo večje težave z oskrbo z električno energijo ali kjer geografska lega dopušča vzpostavitev le manjših omrežij, igrajo mikroomrežja »izredno pomembno vlogo in zanimivo alternativo tradicionalnim energetskim sistemom«. To pa je tudi eden izmed razlogov za konzervativnejši pristop k razvoju mikroomrežij v Evropi, kjer obstoječa infrastruktura deluje »z izredno visoko zanesljivostjo«.

Slovenija je sicer po navedbah ELES-a danes na razmeroma dobri poti k izpolnjevanju energetsko-okoljskih zavez in ciljev 20-20-20 (do leta 2020 mora Slovenija zagotoviti 25 % pokrivanje potreb po energiji iz OVE), pri čemer pa na področju električne energije zaostaja.

»Upoštevajoč nove energetsko-okoljske cilje do leta (2030) in izhajajoč iz novega Akcijskega načrta za obnovljive vire v Sloveniji do leta 2030 bo v prihajajočem desetletju nujnih veliko naporov za dosego zastavljenih ciljev, pri čemer se bo treba aktivno posvetiti gradnji novih velikih hidro in sončnih elektrarn,« pravijo v ELES-u.

»Pri tem bo za dosego zastavljenih ciljev nujno izredno pospešiti izvajanje oz. ustvariti ustrezno okolje (tržno, zakonodajno, upravni postopki, itd.), ki bo tovrstne spremembe omogočalo in pospeševalo, sicer bodo ostali zastavljeni cilji neizpolnjeni. Mikroomrežja bi pri tem lahko predstavljala enega izmed sestavnih delov v evoluciji danes tradicionalnih elektroenergetskih sistemov in jim bo v prihodnosti treba nameniti dodatno pozornost, a tudi tukaj ob primernem energetskem okolju, ki bodo omogočili takšen prehod. Vsekakor pa mikroomrežja predstavljajo zanimiv del koncepta pametnih omrežij na prenosnem nivoju, ki bo omogočal nadaljnje združevanje dodatnih virov OVE v npr. virtualne elektrarne, s katerimi bi bilo moč lažje obvladovati celotni energetski sistem,« pojasnjujejo v ELES-u.

Andy Bradley, direktor poslovnega razvoja pri svetovalnem podjetju Delta-ee, ki je specializirano za področje energetike, pa je za Energetiko.NET podal oceno, da bodo mikroomrežja sicer igrala vlogo v energetski tranziciji, vendar ta kratkoročno ne bo zelo pomembna.

»K fleksibilnosti sistema bodo prispevala številna druga sredstva, predvsem stacionarno shranjevanje energije v baterijah v povezavi s sončnimi elektrarnami, povezani sistemi ogrevanja in električna vozila. To bodo najcenejši načini zagotavljanja fleksibilnosti,« je pojasnil Bradley.

»Tudi mikroomrežja bodo igrala določeno vlogo, vendar je po mojem mnenju v evropskem kontekstu dejavnikov, ki bi spodbujali njihov razvoj, bolj malo,« je dodal.