EU bi lahko povsem stroškovno učinkovito podvojila delež obnovljivih virov energije (OVE) v svoji energetski mešanici in ga s 17 %, kolikor je znašal leta 2015, do leta 2030 povečala na 34 %, razkriva novo poročilo, ki ga je na pobudo Evropske komisije pripravila Mednarodna agencija za obnovljivo energijo (IRENA). V agenciji vidijo celo potencial za povečanje deleža OVE v elektroenergetskem sektorju na 50 % do leta 2030.

Trenutni načrti in politike EU na področju uvedbe OVE bi sicer do leta 2030 vodili v 24-odstotni delež, pravijo avtorji poročila. Dodatni potencial OVE so ob tem razdelili na tri kategorije.

»Prva kategorija zajema različne oblike proizvodnje energije iz OVE (vetrno, sončno, hidro in geotermalno proizvodnjo) ter sončno toplotno energijo v stavbah. Druga kategorija zajema elektrifikacijo ogrevanja in prometa z uporabo toplotnih črpalk in električnih vozil (v kombinaciji s proizvodnjo električne energije iz OVE) ter rabo biodizla v transportu, sončne toplotne energije v industriji in geotermalne energije pri daljinskem ogrevanju. Tretja kategorija zajema različne rabe biomase v vseh sektorjih,« pravijo avtorji poročila.

»Prva kategorija prinaša v primerjavi s konvencionalnimi tehnologijami velik prihranek stroškov, druga prinaša stroškovno nevtralnost oz. zmeren prihranek, tretja pa zahteva dodatne stroške; kljub temu pa bi popolna implementacija vseh opredeljenih opcij do leta 2030 predvidoma vodila v neto prihranek stroškov v višini 25 milijard dolarjev na leto, saj bi prihranek, ki izhaja iz najcenejših opcij, odtehtal dodatne stroške najdražjih,« izpostavijo v agenciji.

Kot dodajo, bi pospešena vpeljava OVE, ob združitvi prihranka iz osnovne analize stroškov in koristi s prihrankom zunanjih stroškov na področju zdravja in okolja, do leta 2030 prinesla skupen prihranek, ki bi na leto znašal 52 do 133 milijard dolarjev.

Kot ocenjujejo, bi doseganje 34 % deleža OVE do leta 2030 zahtevalo povprečne investicije v OVE v višini 73 milijard dolarjev na leto. Te investicije naj bi v EU-28 leta 2016 znašale 50 do 56 milijard dolarjev.

Kot izpostavijo v agenciji, bi lahko OVE glede na referenčni scenarij (ki predvideva nadaljevanje obstoječih in načrtovanih politik), zavzeli 41 % skupne proizvodnje električne energije, ob čimer bi spremenljiva proizvodnja energije (predvsem fotovoltaična in vetrna) predstavljala 21 % skupne proizvodnje.

Obenem pa je analiza v okviru projekta REmap (ki preučuje uresničljiv potencial tehnologij na osnovi OVE) pokazala še večji potencial za vpeljavo proizvodnje električne energije iz OVE, ki presega referenčni primer, saj vodi v kar 50-odstotni delež OVE v skupni proizvodnji električne energije v EU. Delež spremenljive proizvodnje električne energije iz OVE bi se povečal tudi glede na scenarij REmap, kjer bi dosegel 29 % skupne proizvodnje.

Glavni obliki OVE, ki bosta pomagali preseči referenčni primer, sta vetrna proizvodnja (tako kopenska kot na morju), ki bi lahko znašala 21 % skupne proizvodnje električne energije, in fotovoltaika, ki bi lahko do leta 2030 prispevala 8 % skupne električne energije v EU.

Skupne zmogljivosti za proizvodnjo električne energije v EU-28 naj bi se po scenariju REmap z 864 GW, kolikor so znašale leta 2010, do leta 2030 povečale na 1237 GW. Povečanje zmogljivosti bi izhajalo iz OVE, ki bi se z 266 GW, kolikor jih je bilo inštaliranih leta 2010, v referenčnem scenariju povečali na 608 GW, v scenariju REmap pa na 814 GW.

»Popolna implementacija opcij v okviru projekta REmap bi lahko v primerjavi z referenčnim scenarijem do leta 2030 vodila v 15-odstotno zmanjšanje emisij CO₂, torej za 412 milijonov ton CO₂, kar je primerljivo z današnjimi skupnimi emisijami v Italiji. Po tem scenariju bi se lahko emisije v energetskem sektorju v primerjavi z letom 1990 zmanjšale za 42 %, kar je skladno z evropskim ciljem 40-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030, omogočilo pa bi tudi nadaljnje, temeljitejše razogličevanje, ki bi prispevalo k doseganju cilja omejevanja segrevanja ozračja na »precej pod« 2°C, določenega v okviru pariškega sporazuma (po upoštevanju ukrepov na področju energetske učinkovitosti in drugih blažilnih ukrepov),« pravijo avtorji poročila.

Po drugi strani pa bi se delež konvencionalnih zmogljivosti tako v referenčnem scenariju kot v primeru scenarija REmap opazno zmanjšal. Pri slednjem bi se premogovne zmogljivosti v EU skorajda prepolovile – s 190 GW v letu 2010 na 97 GW v letu 2030. Podobno bi se zmanjšale tudi inštalirane jedrske zmogljivosti, z 125 GW na 97 GW v letu 2030. Inštalirane zmogljivosti plinskih elektrarn bi bile leta 2030 na podobni ravni kot leta 2010, pri 210 GW.

Avtorji poročila omenijo tudi pospešeno vpeljavo toplotnih črpalk in električnih vozil, ki naj bi precej povečali rabo električne energije v sektorjih končne rabe. Po scenariju REmap naj bi elektrika predstavljala 27 % skupne končne rabe energije, kar je več od 24 %, navedenih v referenčnem scenariju.

»To bi na letni ravni zahtevalo proizvodnjo 230 TWh dodatne električne energije, kar je primerljivo z današnjim povpraševanjem po električni energiji v Španiji,« pravijo avtorji poročila.

Delež OVE pri ogrevanju in hlajenju bi lahko ob pospešeni vpeljavi teh virov (npr. kot v scenariju REmap) do leta 2030 dosegel 34 %, medtem ko referenčni scenarij navaja 25-odstotni delež.

Poleg tega sta v sektorju ogrevanja in hlajenja, ki predstavlja približno polovico povpraševanja po energiji v EU, več kot dve tretjini možnosti na področju OVE, opredeljenih v poročilu, cenejši od konvencionalne alternative.

Obenem naj bi bila v prometnem sektorju do leta 2030 večina prodanih potniških vozil že povsem električnih ali hibridov, električna vozila pa bi lahko potencialno zavzela 16 % skupnega voznega parka v Evropi, pravijo avtorji poročila.

»Električna energija iz OVE pa bi lahko tudi ob tako hitri vpeljavi električnih vozil do leta 2030 v tem sektorju zavzela zgolj 3 % energetske porabe. Tekoča biogoriva (tako napredna kot konvencionalna) bodo še vedno potrebna za napajanje obstoječega voznega parka z motorji z notranjim izgorevanjem in za tiste oblike transporta, kjer elektrifikacija še vedno ni mogoča. Raba tekočih biogoriv bi se lahko do leta 2030 v primerjavi z letom 2010 celo potrojila in dosegla približno 66 milijard litrov,« izpostavijo v agenciji.

Kot dodajo, »bi lahko biomasa, ob upoštevanju vseh zadržkov glede okoljske ustreznosti, še vse do leta 2030 in pozneje predstavljala ključen del energetske tranzicije«.

V Evropskem parlamentu so sicer januarja izglasovali cilj 35-odstotnega deleža obnovljivih virov energije (OVE) do leta 2030, ki torej presega cilj 27-odstotnega deleža, ki ga je predlagala Evropska komisija, a obenem dovoljuje 10-odstotno »fleksibilnost«, kar pomeni, da bi lahko ciljni delež na koncu znašal 31,5 odstotka.