Države podpisnice pogodbe o Energetski skupnosti so lahko same izbrale sektorje, v katerih bodo razvile obnovljive vire energije (OVE), zato zanje ni posebnih zahtev glede tehnologije, ki jo bodo uporabile za doseganje ciljev do leta 2020. Ne glede na to, kakšno pot bodo ubrale, pa bo ta draga. Zato morajo razmišljati izven tradicionalnih okvirov in modelov, ki so namenjeni finančni podpori OVE, so se strinjali predavatelji na REIC-ovi (Regional Education and Information Centre for Sustainable development in South-East Europe) poletni šoli o trajnostni energiji in načrtovanju zmanjševanja emisij, ki je koncem avgusta potekala v Fojnici, BiH.

Sekretariat Energetske skupnosti je ključna institucija, ki nadzoruje in pomaga članicam Energetske skupnosti pri implementaciji evropske zakonodaje na različnih področjih, povezanih z energijo, vključno z OVE. Za vsako državo članico so bili glede na njen profil energetske mešanice v letu 2005, BDP na prebivalca in glede na porabo energije na evropski ravni določeni specifični cilji, ki jih mora doseči do leta 2020. Za slabše ekonomsko razvite države je predviden manjši napredek. Kar pa se tiče fleksibilnosti in stroškovne učinkovitosti, so lahko države same izbrale način, kako bodo do ciljev prišle, pravi Gabriela Cretu iz Sekretariata.

V Federaciji BiH tako trenutno izkoriščajo štiri različne obnovljive vire energije: vetrno, solarno, hidroenergijo in biomaso, pravi Boriša Misirača, direktor Operaterja za obnovljivo energijo in učinkovito kogeneracijo (Operator za obnovljive izvore energije i efikasnu kogeneraciju), in dodaja, da »mora biti vsak od virov zapolnjen za vsaj 5 % celotnega akcijskega načrta. Trenutno akcijski načrt izpolnjujemo dobro za solarno in hidroenergijo, tudi pri vetrni ni tako slabo, na žalost pa zaradi nizke cene ni veliko interesa investitorjev za biomaso.«

Na vprašanje, kako privabiti investitorje in privatna sredstva, predsednik REIC-a Vedad Suljić odgovarja, da je treba ubrati drugačen pristop in izkoristiti neotipljive prednosti, ki jih takšna investicija lahko prinese.

»Da bi dosegli cilje glede OVE, omrežja, prenosa energije in energetske učinkovitosti v naših državah, bi potrebovali 44 milijard evrov. A države JVE so v razvoju in nimajo tega denarja,« pa pravi Hamid Mehinović, energetski ekonomist iz GIZ (The Deutsche GesellschaftfürInternationaleZusammenarbeit), ki dela na projektu promocije obnovljivih virov, in dodaja, da trenutno različne organizacije in skladi investirajo, med drugim iz privatnega sektorja: »V letu 2010 je privatni, lokalni sektor v BiH investiral okoli 150 milijonov evrov, kar je korak naprej. A nič od tega se ne bi zgodilo brez energetskih politik. Te so v vseh naših državah na mestu in v določenih fazah, a niso povsem ustrezne za privabljanje več investicij in doseganje naših ciljev.«

Podporne sheme, ki naj bi prispevale k promociji rabe OVE z znižanjem stroškov te energije in zvišanjem cene ali količine, po kateri bo prodana, niso prispevale k zmanjšanju stroškov potrebne tehnologije, pravi Gabriela Cretu: »Vse države EU so razvile podporne sheme na osnovi sistema obratovalnih podpor (ang. feed-in tarif) za proizvajalce obnovljivih virov zgolj zato, ker je bilo tako najlažje za oblikovalce politik in investitorje, a na žalost se je tak mehanizem izkazal kot zelo rigiden in ni prispeval k redukciji stroškov tehnologije. Feed-in tarife niso vključevale razvoja stroškov in se niso dovolj hitro prilagajale novim trendom.« Kot pravi Misirača sta se tudi vlada in ministrstvo Federacije BiH odločila za subvencioniranje električne energije iz obnovljivih virov na osnovi feed-in tarife, kar pomeni zajamčeno ceno za 20 let od podpisa pogodbe.

»Največji problem pri feed-in tarifah je velika stopnja tveganja za javno administracijo, a nizko tveganje za investitorja. Tako v bistvu investitor zmaga, državljani, ki plačajo račun za energijo, pa izgubijo. Investitorja ne zanima, kakšna je cena na trgu elektrike, njegov denar je varen za 20 let,« pa problem opisuje Mehinović.

»Trg se odpira. V državah JVE se še ni. Sicer lahko izberemo svojega ponudnika, a trg je še vedno reguliran,« pravi Mehinović, a je optimističen, saj se po Evropi odvijajo velike spremembe v podpornih shemah za OVE, ki so jih sprožila v letu 2014 objavljena navodila za države glede okoljske zaščite (Guidelines on State Aid for Environmental Protection and Energy 2014-2020). Ta narekujejo, da morajo vse EU države preiti od netržnih na tržne podporne sheme. In kot članice Energetske skupnosti morajo države JVE storiti isto. »To je največja reforma na trgu OVE v BiH, odkar so bili obnovljivi viri uvedeni,« še dodaja Mehinović.

Pomembno vlogo na globalni ravni igra Nemčija, ki sledi enemu najbolj ambicioznih programov energetske tranzicije imenovan Energiewende. Ta predvideva opustitev jedrske energije in premoga na račun obnovljivih virov ter znižanje emisij toplogrednih plinov.

Suljić meni, da bo trg sam izločil fosilna goriva in da snovanje gospodarstva in energetskega sektorja ne vpliva le na okolje, ampak tudi na trg: »REIC skuša pripeljati energetsko tranzicijo (Energiewende) v BiH in druge države, v katerih deluje, in vprašanje ni, ali je to naša možnost ali potreba. V našem primeru je potreba, saj moramo opustiti fosilna goriva, ne le ker onesnažujejo, ampak ker ne bomo več sposobni igrati na mednarodnem trgu, če nadaljujemo z njihovo uporabo.«

Ostaja pa vprašanje, kdo bo ta obrat plačal. Philipp Litz iz organizacije Agora Energiewende, ki vodi energetsko tranzicijo v Nemčij, pravi, da je »nov sistem električne energije zasnovan na fleksibilnosti in če želimo, da bo zanesljiv in stroškovno učinkovit, moramo upoštevati različne možnosti. Ena je upravljanje povpraševanja, to pomeni odpiranje trga in omogočanje potrošnikom, da se vključijo v trg.«

Ljudje morajo biti vključeni v razvoj projektov OVE, pravi Gabriela Cretu: »Na lokalni ravni je iniciativa za transformacijo v energetske kooperative, črpanje virov občin in skupnosti, vključevanje državljanov v razvoj projektov obnovljivih virov. Vse za to, da bi regija postala samozadostna in da bi zagotovili kar najbolj dostopno in konkurenčno upravljanje z viri. Gre za tako imenovan princip demokratizacije energije.«

Energetske kooperative so ena ključnih sestavin energetske tranzicije, pravi Suljić, zato se zanje zavzemajo tudi v BiH: »V Bosni izvajamo triletni projekt, posvečen energetskim kooperativam, in komuniciramo z različnimi deležniki, da bi to temo pripeljali na agendo odločevalcev, države in tudi na lokalno raven.« Dodaja, da gre pri kooperativah za idejo, ki je bila včasih zelo močna še zlasti v kmetijstvu. Kasneje je bila uporabljena kot mehanizem za izkoriščanje energetskega potenciala skupnosti ali države in način za dajanje obnovljivih virov v funkcijo lokalnega razvoja. »Vsak obnovljiv vir mora biti v funkciji lokalnega razvoja,« je prepričan Suljić, »čeprav so ljudje vedno proti.«