Evropa lahko do leta 2035 doseže skoraj popolnoma razogljičen elektroenergetski sistem brez dodatnih stroškov glede na sedanje načrte in brez ogrožanja varnosti oskrbe, je mislišče Ember napisalo v novem poročilu.

»Stroški pospešene vpeljave čiste energije se bodo hitro povrnili, saj se bo zmanjšal evropski račun za fosilna goriva, ne da bi se povečali stroški električne energije na enoto,« so pojasnili.

Poročilo povzema rezultate treh »modeliranih poti« za dosego 95-odstotnega zmanjšanja izpustov do sredine naslednjega desetletja glede na leto 1990, pri čemer naj bi 70–80 odstotkov proizvedene energije izviralo iz vetrnih in sončnih elektrarn.

Rast osrednjih dveh zelenih tehnologij se mora v obdobju 2025–2035 v primerjavi z zadnjim desetletjem štirikratno povečati. Modelirana širitev sončne energije je ob tem lahko tudi neenakomerno porazdeljena po Evropi – trenutno 69–72 odstotkov rasti pokriva le pet držav: Nemčija, Italija, Španija, Francija in Poljska. To so države z visoko razpoložljivostjo sončnih virov in/ali zemljišč, kar pomeni, da je proizvodnja stroškovno učinkovita.

Nadgradnja sistema in štirikratno povečanje vetrnih in sončnih zmogljivosti bi po oceni mislišča zahtevala dodatne vnaprejšnje naložbe v višini 300–750 milijard evrov. Večji začetni stroški kapitala teh tehnologij pa »bi se izravnali, saj bi se izognili stroškom ogljika ter kapitalskim in operativnim stroškom, povezanim s fosilnimi in novimi jedrskimi zmogljivostmi«, navaja poročilo. Evropa bi z opuščanjem dragih fosilnih goriv v korist zelene elektrifikacije do leta 2035 namreč prihranila približno 1 bilijon evrov.

»Če bomo zmožni uresničiti poln potencial elektrifikacije in varčevanja z energijo, se bo skupna poraba fosilnih goriv v Evropi do leta 2030 prepolovila.«

Dvakratno povečanje medomrežnih povezav in razširitev vodikovih elektrolizatorjev na 200–400 GW do sredine naslednjega desetletja – ob podpori čistih virov, ki jih je možno dispečirati, kot so hidroelektrarne ali plinske elektrarne z nizkimi izpusti – ter nove jedrske zmogljivosti bi bili ključni pri zagotavljanju prožnosti, ugotavlja Ember.

Obenem je treba do leta 2030 postopoma ukiniti premog, delež plinske proizvodnje brez zajema in shranjevanja CO2 pa do leta 2035 zmanjšati na manj kot 5 odstotkov, če želimo v evropskem energetskem sistemu doseči skladnost s pariškim sporazumom.

»Zagnati ni treba več nobenih večjih elektrarn na fosilni plin poleg tistih, ki se jih pričakuje do leta 2025,« je navedeno v poročilu.

Pariški sporazum je mednarodna pogodba, katere cilj je omejiti globalno segrevanje na precej manj kot 2°C, medtem ko si EU trenutno prizadeva do leta 2050 doseči ničelne neto izpuste.