Kako torej prostore ohladiti brez pomoči naprav? Poznamo pasivno in aktivno hlajenje stavb. Pri pasivnem hlajenju ne uporabljamo hladilnih naprav, ampak izkoriščamo naravne danosti okolja, v katerem stoji objekt. V našem podnebju so namreč ponoči temperature dovolj nizke, da lahko objekt ohladimo z nočno cirkulacijo hladnejšega zraka. Z zračenjem ponoči ujamemo nočni hlad, ki se akumulira v vseh masivnih delih stavbe, čez dan pa je treba od zunaj zastirati steklene površine.
Tudi pri samih sistemih prezračevanja imamo dve možnosti: aktivno in pasivno hlajenje. Pasivno hlajenje naredimo tako, da zunanji zrak ohlajamo s hladom, ki je v zemlji in ima med 12 in 14 stopinj Celzija. To pomeni, da moramo na globini vsaj 150 centimetrov vgraditi cevi z vodo, menjalnik toplote, podobno kot za toplotno črpalko. S tem hladom poleti hladimo zunanji zrak, pozimi pa je isti sistem dovolj učinkovit za predgrevanje zunanjega zraka nad ledišče.
Senčenje podnevi in prezračevanje z zunanjim zrakom ponoči sta najučinkovitejša in praktično brezplačna načina za hlajenje stavb, pri čemer mora biti senčenje izvedeno z roletami ali zunanjimi žaluzijami, drugi načini so manj učinkoviti.
Najučinkovitejše hlajenje pa je dober ovoj stavbe, ki zadrži toploto zunaj. To pomeni, da mora stavba imeti dovolj debelo toplotno izolacijo v tlakih (ti so manj pomembni), na fasadi (pomembna), na zadnji plošči (zelo pomembna) in v strehi podstrešnega stanovanja (najpomembnejša). Debeline izolacij so različne, odvisne od izolativnosti materiala, a če damo v streho, torej v strop podstrešnega stanovanja, 40 centimetrov ali, še bolje, 50 do 60 centimetrov izolacije, ne moremo zgrešiti. Zadnja možnost ohlajanja stavb naj bodo klimatske naprave.
Povezave
Dokumenti
Povezani članki