Elektroenergetski sistemi držav Energetske skupnosti lahko s trenutno načrtovanimi naložbami do leta 2030 vključijo v svoje sisteme do 30 GW obnovljivih virov energije (OVE) brez dodatnih vlaganj v vire prožnosti, razkriva študija sekretariata Energetske skupnosti, ki sta jo opravili svetovalni podjetji Trinomics in Artelys.

Študija se je osredotočila na ocenitev potreb po prožnosti in možnosti za uravnoteženje elektroenergetskega sistema vsake pogodbenice Energetske skupnosti v različnih časovnih okvirih (dnevno, tedensko in letno) do leta 2030 in do leta 2040 ob različnih predpostavkah, ki so v glavnem povezane s hitrostjo uvajanja obnovljivih virov energije (OVE) in stopnjo integracije trga. 

Študija tudi kaže, da bodo višje ravni OVE zahtevale bolj prožen elektroenergetski sistem za uravnoteženje ponudbe in povpraševanja, vendar bodo naložbe bistveno nižje, če bo obstoječa čezmejna infrastruktura bolje izkoriščena in bodo kratkoročni trgi električne energije delovali ter bodo povezani s trgi EU. 

Pri tem bo ključno vlogo igralo povezovanje čezmejnih daljnovodnih povezav in spajanja trgov pri zagotavljanju prožnosti, potrebnih za večji prodor obnovljivih virov energije in dekarbonizacije v Energetski skupnosti.

Avtorji študije tako predvidevajo, da se bodo letne potrebe oziroma stroški naložb med letoma 2030 in 2040 v dodatne vire prožnosti zmanjšali za kar 150 milijonov evrov, če bo prišlo do organizacije promptnih trgov (dan vnaprej in znotraj dneva) in bodo izravnalni trgi povezani med pogodbenicami Energetske skupnosti in EU. To bo omogočilo tudi absorpcijo dodatnih 5 TWh spremenljive proizvodnje obnovljivih virov letno iz EU, ki bi bila sicer omejena. 

Hkrati pa študija pogodbenicam Energetske skupnosti podaja tudi politična in regulativna priporočila za zmanjšanje splošnih stroškov sistema, vključno z upravljanjem energetskega sektorja, zasnovo trga z električno energijo, razvojem obnovljivih virov energije in določanjem cen ogljika. Pogodbenicam priporoča, da opredelijo strategijo prožnosti kot del svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov.

Energetska skupnost je bila ustanovljena konec leta 2005 s podpisom sporazuma med EU in državami nekdanje Jugoslavije s poglavitnim namenom prenosa evropske zakonodaje v pravni red držav članic. To pa je devetim državam članicam Energetske skupnosti, Albaniji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Makedoniji, Kosovu, Srbiji, Črni gori ter Moldaviji in Ukrajini odprlo tudi možnosti za nove naložbe, dodatne poslovne priložnosti, prispevek k raznolikosti virov v regiji in zmanjšanje odvisnosti od zunanjih dobaviteljev ter nove poti za sodelovanje z evropskimi državami.