Čeprav recikliranje sončnih modulov trenutno ni izjemno dobičkonosno, se z večanjem količine odsluženih modulov spreminja v okoljsko in finančno smiselno rešitev, izpostavljajo slovenski tržni udeleženci.

Poročilo Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC) napoveduje, da bo EU do 2050 ustvarila med 21 in 35 milijonov ton fotovoltaičnih odpadkov, kar bo povečalo potrebo po recikliranju. Pravilno reciklirano srebro iz panelov lahko glede na poročilo pokrije povpraševanje po novih fotovoltaičnih sistemih.

V Sloveniji je trenutno delež odsluženih sončnih modulov izjemno nizek, saj sončne elektrarne še niso dosegle svoje življenjske dobe, ki traja do 30 let.

Reciklaža sončnih modulov je pri nas zakonsko urejena prek obveznosti uvoznikov, ki morajo skleniti pogodbe z izvajalci ravnanja z električno in elektronsko opremo. Odslužene module, največ je za zdaj takih, ki so fizično poškodovani (zaradi toče ali drugih poškodb), se nato pošlje v specializirane obrate v Nemčijo ali Italijo.

Manjše količine modulov (do velikosti ene hišne elektrarne) se lahko prepeljejo na lokalno komunalno podjetje, dodatno pojasnjujejo v Bisolu.

V Sloveniji industrijska reciklaža še ni razvita, a Roman Gregorn iz družbe Sonce energija pričakuje njen razvoj, ko bodo starejše elektrarne dosegle konec življenjske dobe.

Reciklaža je po njegovih besedah ključna za trajnostni razvoj fotovoltaične industrije in za prehod v čisto energetsko prihodnost.

Tudi v Gen-I navajajo, da je za zdaj število reciklažnih podjetij majhno, vendar bo rastoče povpraševanje spodbudilo rast tega sektorja industrije. Čeprav so trenutni postopki dragi, tehnologija po njihovih navedbah ponuja obetavne rešitve za zmanjšanje stroškov.

Izzivi pri recikliranju

Gregorn pojasnjuje, da je reciklažni postopek že dobro razvit za vse vrste modulov – monokristalne, polikristalne in tanko-filmske – ter primeren za široko industrijsko uporabo.

Sončni moduli so sestavljeni iz materialov, ki jih lahko učinkovito recikliramo in ponovno uporabimo v novih fotovoltaičnih sistemih ali drugih industrijskih aplikacijah. Največji delež mase predstavlja steklo, ki zagotavlja 95-odstotno stopnjo reciklaže. Sledijo aluminij, plastika, baker, srebro in silicij.

V Gen-I dodajajo, da se kovine, vključno z aluminijem, bakrom in srebrom, 100-odstotno reciklirajo. Sončne celice se termično obdelujejo pri 500°, da odstranijo polimerna veziva, medtem ko se silicijeve rezine očistijo v kislinski kopeli, kar omogoča 85-odstotno reciklažo silicija.

Čeprav ločevanje silicija ostaja eden največjih tehničnih izzivov, potekajo intenzivne raziskave za optimizacijo procesov, izboljšanje učinkovitosti in ekonomičnosti, pravi Gregorn.

V Bisolu medtem izpostavljajo, da je s tehničnega vidika največji izziv ločevanje laminiranih folij, ki so ključne za električno in mehansko zaščito modulov.

V Petrolu izziv pri recikliranju vidijo predvsem v zagotavljanju ustreznih obratov, ki lahko sprejmejo zadostno število modulov v želenih časovnih okvirih.

V Evropi so sončni moduli opredeljeni kot e-odpadki skladno z direktivo o električni in elektronski opremi (OEEO), kar zahteva, da industrija izpolnjuje specifične zakonodajne zahteve in reciklažne standarde za zagotavljanje okoljske varnosti.

Poročilo Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC) navaja, da lahko učinkovita reciklaža sončnih panelov znatno prispeva k cilju EU, da doseže 40 % domače proizvodnje sistemov za obnovljivo energijo.