COP29 se je zaključil s finančnim ciljem, ki je 1000 milijard USD nižji od ocenjenih potreb glede financiranja podnebnega ukrepanja držav na globalnem jugu, opozarja Barbara Kvac iz Focusa. »Še en COP bližje podnebnemu zlomu,« ocenjujejo v Umanoteri.

Konferenca ZN o podnebnih spremembah (COP29) se je med drugim zaključila z novim skupnim ciljem za podnebno financiranje – New Collective Quantified Goal (NCQG), na podlagi katerega bodo bogate države, med katere spada tudi Slovenija, državam na globalnem jugu vsako leto od 2025 do 2035 zagotavljale najmanj 300 milijard USD pomoči na leto za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter kritje izgub in škode.

A kot poudarjajo v Focusu, bogate države, vključno z Evropsko unijo, niso niti približno izpolnile visokih pričakovanj in so pogajanja sklenila brez resnih zavez, ki bi bila potrebna za reševanje potreb najranljivejših. Pogovori so bili »zaznamovani s pomanjkanjem transparentnosti, šibkim vodstvom in nezadostno akcijo na področju podnebnega financiranja in blaženja, ki ne zadostuje obljubam iz Pariškega sporazuma,« so izpostavili v sporočilu za javnost.

»Po treh letih procesa, katerega namen je bil določiti nove zaveze bogatih držav za financiranje podnebnega ukrepanja na globalnem jugu, se je COP29 končal s sprejetim finančnim ciljem, ki je 1000 milijard nižji od ocenjenih potreb,« je komentirala Kvac, ki je spremljala dogajanje v Bakuju.

Po njeni oceni gre za »slab dogovor, ki zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav do skupnosti, ki se soočajo z naraščajočimi posledicami podnebne krize, ki je same niso povzročile«.

Ob tem je poudarila, da so za neuspeh pogajanj zaslužne države globalnega severa. »Še posebej smo razočarani nad vlogo EU, ki je obljubljala vodilno vlogo in grajenje mostov med ranljivimi in bogatimi državami, dejansko pa pokazala le lastno nepripravljenost prevzemanja odgovornosti.«

Tudi v Greenpeaceju in Umanoteri se strinjajo, da je 300 milijard USD do leta 2035 »bistveno premalo« in »povsem nezadostno«.

»Je bistveno nižji od zahteve t. i. držav v razvoju po vsaj 1,3 bilijona dolarjev letne pomoči do leta 2035, kaj šele od dejanskih potreb teh držav, ki so po ocenah ZN še nekajkrat višje,« pojasnjujejo v Umanoteri.

Dodaten problem tega finančnega dogovora je po navedbah Umanotere tudi ta, da ne gre v celoti za nepovratna sredstva, temveč v veliki meri tudi za posojila in kredite, »kar pomeni nadaljnje izčrpavanje teh držav s strani globalnega severa«.

Da finančni dogovor predstavlja »začetek, realno osnovo in ravnotežje med željami in možnostmi držav ter novo realnostjo - novimi geopolitičnimi razmerami v svetu«, so dogovor o novem cilju financiranja komentirali na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE).

Člen 6 pariškega sporazuma

»Pomemben« del dogovora je bilo tudi sprejetje pravil za izvajanje 6. člena Pariškega sporazuma, ki se nanaša na mehanizem mednarodnega trga ogljika, so po zaključku pogajanj sporočili z ministrstva.

A kot poudarjajo v Greenpeace International, mehanizem trgovanja z ogljikom, dogovorjen na COP29, ni rešitev za podnebno financiranje, »ampak le rešilna bilka za onesnažujočo fosilno industrijo, ki ji omogoča izravnavo emisij«.

»Po skoraj treh desetletjih podnebnih konferenc, ki niso prinesle potrebnih sprememb, se čas za ukrepanje neizprosno izteka,« pa so še poudarili v Umanoteri.

Minister Bojan Kumer, ki se je kot vodja slovenske delegacije udeležil podnebne konference, je po koncu podnebne konference izrazil mešane občutke glede sprejetih zaključkov. Hkrati je opozoril, da obstoječi dogovori ne zadostujejo za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C, saj trenutne politike kažejo na pot proti segrevanju za 3 °C do konca stoletja.

Izrazil je tudi razočaranje nad pomanjkanjem konkretnih zavez za hitrejše zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in postopno odpravo fosilnih goriv.

Odločitve na podnebni konferenci se sprejemajo soglasno, s pritrditvijo skoraj 200 držav pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC).