Podnebne spremembe so izzivi, kakršnih v človeški zgodovini ne pomnimo. Trenutna hitrost globalnega segrevanja je v geološki zgodovini nekaj povsem novega in možnosti za omejevanje zvišanja temperature nad 1,5°C so vse manjše. Ta cilj je sicer še vedno mogoče doseči, vendar se možnosti za to hitro zmanjšujejo. Na podlagi ocen Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) je verjetnost doseganja tega cilja manjša od 66 odstotkov, navaja poročilo Svetovnega sklada za naravo (WWF), izdano julija letos. Zato v WWF menijo, da bi si morala EU kot celota prizadevati za doseganje ničelnih neto emisij do leta 2040.

Poročilo kot glavni cilj navaja, da bi EU kot celota dosegla ničelne izpuste emisij do leta 2040, pri čemer lahko posamezne države članice v svojih dolgoročnih strategijah, ki temeljijo na nacionalnih okoliščinah posameznih članic, določijo zgodnejši ali poznejši datum pri doseganju tega cilja. O datumu bi se v primeru novih znanstvenih dognanj in tehnološkega razvoja ponovno premislilo.

Da bi dosegli ta cilj, pa mora EU v svoji strategiji določiti, kako bi lahko do leta 2040 zmanjšala emisije v različnih sektorjih na nič (ali skoraj nič), zlasti z opuščanjem fosilnih goriv, prehodom v učinkovit energetski sistem, ki bi 100-odstotno temeljil na obnovljivih virih, pospešenim prehodom na krožno gospodarstvo in večjo uporabo okolju prijaznih pristopov, kot je obnovitev gozdov in drugih ekosistemov. To vključuje tudi postopno ukinitev bioenergetskih politik EU, ki povečujejo krčenje gozdov, so kontraproduktivne pri boju proti podnebnim spremembam in ki spodbujajo uporabo zemljišč za namensko pridelavo biogoriva in spodbujajo zažiganje lesa za pridobivanje energije, je zapisano v poročilu. 

Za doseganje ničelnih emisij do leta 2040 je prav tako ključnega pomena, da dolgoročna podnebna strategija EU poveča in krepi cilje EU na področju podnebja in energetike do leta 2030 v skladu s tem novim dolgoročnim ciljem. Poleg tega je treba opredeliti, kje so potrebne dodatne spodbude za raziskave in inovacije, ki bi podjetjem v EU omogočile vodilno vlogo pri prodornih tehnologijah, in kako zagotoviti pravičen prehod, ki podpira regionalni razvoj in vodi do novih delovnih mest za delavce iz onesnaževalnih industrij, ki temeljijo na premogu, nafti in plinu. Vzpostaviti je treba tudi mehanizme za ocenjevanje doslednosti novih politik EU ali infrastrukturnih naložb s ciljem ničelnih neto emisij do leta 2040, da bi tako lažje nadzorovali zmanjšanje emisij in hkrati zmanjšali tveganje nasedlih naložb. Oceniti je treba, kako bi lahko EU prispevala k zmanjšanju emisij tudi drugod po svetu, tako z zmanjšanjem povpraševanja po uvoženih proizvodih z ogljičnim odtisom kot s povečanjem neposredne javne in zasebne finančne podpore podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Pomembno je tudi ugotoviti, kako bi morali biti javni in zasebni finančni tokovi EU - začenši s proračunom EU - preusmerjeni na zgoraj navedene cilje, da bi vsem državam članicam pomagali pri prehodu na čisto gospodarstvo.

WWF ob tem opozarja, da so razlike med globalnim segrevanjem za 1,5 °C in segrevanjem za 2 °C ogromne. S povišanjem temperatur za 1,5 °C se lahko izgubi približno 70-90 odstotkov tropskih koralnih grebenov. Stroški, ki bi nastali pri preseganju segrevanja za 1,5 °C, bi lahko bili ogromni. Naravne nesreče so že leta 2017 prispevale k rekordnim zavarovalniškim izgubam, ki so dosegle 135 milijard dolarjev. V primeru, da bi bilo segrevanje manjše od 1,5 °C, bi prihranili več deset bilijonov dolarjev, kar bi bilo tudi v gospodarskem interesu skoraj 90 odstotkov vseh držav sveta. 

To pomeni, da je za dosego zgoraj omenjenih ciljev potrebno nujno ukrepanje, saj se z vsako dodatna tono ogljika, ki jo izpusti EU, zmanjša možnost, da bo svet dosegel cilj preprečitve globalnega segrevanja za več kot 1,5 °C. Vendar pa je tudi jasno, da se EU ne more postati ogljično nevtralna čez noč. Kot piše WWF, je tehnično nemogoče doseči ničelne izpuste emisij v obdobju desetih let, in sicer zaradi časa, potrebnega za izgradnjo nove infrastrukture, in časa, ki ga bi potrebovali za pogozdovanje. Takšen cilj je verjetno tudi moralno nesprejemljiv, glede na to, da bi drastične spremembe, ki bi nastale pri doseganju teh ciljev, najprej in najbolj vplivale na najbolj občutljive dele družbe, je navedeno v poročilu.

Poleg reševanja resnih podnebnih groženj je v našem dolgoročnem gospodarskem interesu tudi hiter prehod na visokotehnološko čisto gospodarstvo, ki prinaša številne prednosti. Hitrejše uvajanje električnih vozil bi na primer pomenilo znatno zmanjšanje onesnaženosti zraka in prineslo velike koristi za javno zdravje. Tudi uvajanje energetske učinkovitost in tehnologij, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, ter posledično zmanjšanje porabljene energije in odvisnost od uvoženih fosilnih goriv bi prinesli pomembne koristi v smislu delovnih mest in energetske varnosti. Konkurenčnost industrije EU bo v prihodnosti odvisna od inovacij in krožnosti, in če EU ne želi na tem področju izgubi bitke z drugimi državami, mora podjetjem in finančnim institucijam zagotoviti jasen in ambiciozen okvir za prihodnje naložbe, še poudarja WWF.

Evropski komisar za energijo Miguel Arias Cañete želi, da države EU določijo nove, strožje cilje za zmanjšanje emisij ogljika. Komisar želi, da bi EU svoj cilj zmanjšanja emisij ogljika do leta 2030 povečala na 45 odstotkov glede na raven iz leta 1990, kar je za 5 odstotkov več od trenutnega cilja, ki znaša 40 %, je poročal Financial Times.