Ozko gledanje, ki upošteva zgolj investicijske stroške, lahko ustvari napačno predstavo o resnični vrednosti shranjevanja energije, saj prezre stran prihodkov, je Svetovni energetski svet (WEC) zapisal v poročilu E-Storage – shifting from costs to value (Shranjevanje energije – premik od stroškov k vrednosti). Glede na ugotovitve dokumenta naj bi stroški shranjevanja v prihodnjih letih pospešeno upadali.

»Shranjevanje se pogosto dojema kot sveti gral prehoda v nizkoogljični energetski sistem. Cenovno dostopno, učinkovito shranjevanje bi omogočilo boljšo integracijo nestanovitnih obnovljivih virov energije v elektroenergetske sisteme, močno bi izboljšalo ekonomiko domačih solarnih sistemov, celo do te mere, da bi se lahko ljudje odklopili z omrežja, poleg tega pa bi pomagalo sprožiti revolucijo v e-mobilnosti in rešiti težave z izpadi ali preobremenjenostjo omrežja. Problem je le v tem, da se nam ta sveti gral še vedno izmika,« so zapisali v WEC. Pri tem so dodali, da shranjevanje pogosto velja za predrago rešitev, to pa zaradi načina izračuna, ki ne upošteva v celoti vse vrednosti, ki jo shranjevanje prinaša v nekaterih okoliščinah.

Če je pri proizvodnji električne energije precej preprosto izmeriti in primerjati prihodke, je pri shranjevanju vrednost, ki jo te tehnologije prinašajo, odvisna od načina uporabe. Shranjevanje denimo dobaviteljem omogoča, da energijo dostavijo ob določenih urah, ko je cena višja. Poleg tega lahko zagotavlja proizvodno zmogljivost, ki je potrebna v določenih okoliščinah, in, kot že omenjeno, uporabnikom omogoča popoln odklop z omrežja, kar utegne biti uporabno na podeželju ali na odmaknjenih mestih. V WEC omenjajo še druge posredne koristi, kot so večja varnost oskrbe ali manjša cenovna nihanja.

Poročilo zato poziva k temu, da se z upoštevanjem tako stroškov kot tudi koristi na strani prihodkov prepozna prava vrednost shranjevanja energije, saj splošno razširjena metodologija izravnanega stroška proizvodnje električne energije (ang. LCOE) zavira razvoj na področju shranjevanja energije.

Avtorji poročila ocenjujejo, da se bodo s številnimi novimi tehnologijami stroški shranjevanja energije v prihodnjih 15 letih zmanjšali za kar 70 odstotkov. »Shranjevanje sončne energije bo postalo konkurenčnejše z novimi baterijskimi tehnologijami, ki znižujejo cene, shranjevanje vetrne energije pa bo postalo privlačnejše s tehničnim napredkom na področjih, kot so sestavljeni materiali, ki bo omogočil povečanje obsega proizvodnje električne energije z vetrnimi turbinami. Baterije so trenutno za široko rabo predrage, toda s tehnološkimi izboljšavami se stroški znižujejo, kar pomeni, da bi hranilniki v prihodnje lahko nadomestili nekatere elektrarne in odpravili potrebo po novih, hkrati pa zmanjšali povpraševanje po nafti,« so prepričani v WEC.

Po njihovih navedbah bi se utegnili stroški baterijskih tehnologij, ki so bili leta 2015 v razponu od 100 do 700 evrov za MWh, do leta 2030 zmanjšati na 50 do 190 evrov za MWh. Pri zniževanju stroškov bodo vodilne tehnologije natrij-žveplova, svinčeva in litij-ionska baterija, najmanj pa naj bi se zaradi zrelosti tehnologije zmanjšali stroški črpalnih elektrarn.

Da bi vzpostavili pravo okolje s politikami, ki bodo sprostile potencial shranjevanja energije ter prepoznale njegovo resnično vrednost in unovčile koristi, poročilo prinaša pet priporočil za oblikovalce politik:

• Ne glejte samo na stroške – najcenejše ni vedno najboljše.
• Shranjevanje preučujte skozi prizmo celostnih študij primerov – generične ocene stroškov ne zadostujejo.
• Sodelujte z upravljavci in regulatorji, da pospešite razvoj prilagodljivih trgov – prava vrednost prilagodljivosti pogosto ni prepoznana in unovčena v zadostni meri.
• Vzpostavite podporne politike in pooblastitveni regulativni okvir, ki bodo olajšali nadaljnjo komercialno rabo tehnologij shranjevanja.
• Obravnavajte shranjevanje kot ključni dejavnik pri kakršnikoli širitvi ali nadgradnji omrežja.

Kot še opozarjajo avtorji poročila, je treba vrednost shranjene energije ocenjevati v vsakem posameznem primeru posebej, saj se prihodkovni tokovi s časom spreminjajo ter od države do države razlikujejo – odvisni so namreč od trga, ureditve na področju politik in variabilnosti konkurenčnih virov.