Papež Frančišek je pred dnevi obelodanil encikliko o podnebnih vprašanjih. Njegov osrednji fokus nista zgolj okolje ali podnebne spremembe, temveč je njegova misel precej bolj celostna: govori o integralni ekologiji, ki vključuje okoljsko, ekonomsko in socialno ekologijo, kulturno ekologijo, ekologijo vsakdanjega življenja, načelo skupnega dobrega ter pravičnosti med generacijami. Ta integralni pristop – načelo, da je med seboj vse povezano – je po njegovem bistven: »Ne soočamo se z dvema ločenima krizama, eno okoljsko in drugo socialno; gre za eno, bolj kompleksno krizo, ki je tako socialna kot okoljska«.

Podnebje je »skupno dobro«: OVE naj nadomestijo fosilna goriva
»Podnebje je skupno dobro, pripada vsem in je namenjeno vsem,« pravi papež. Glede na podnebne spremembe, ki smo jim priča, in za katere je v glavnem odgovoren človek, je po njegovem človeštvo poklicano k spremembi načina življenja, proizvodnje in potrošnje. »Problem je še večji zaradi modela razvoja, ki temelji na intenzivni rabi fosilnih goriv, kar je srčika svetovnega energetskega sistema,« je zapisal Frančišek v encikliki "Laudato si" (Hvaljen moj Gospod) in ob tem omenil še drugi dejavnik, in sicer spremenjeno rabo zemljišč, ki se s krčenjem gozdov spreminjajo v kmetijska zemljišča.

Po njegovem so podnebne spremembe globalna težava, ki predstavlja enega ključnih izzivov današnjega časa. »Najhujše posledice bodo verjetno v prihodnjih desetletjih izkusile države v razvoju,« ocenjuje papež. Mnogi se bodo zaradi degradiranega okolja preseljevali, vendar pa mednarodne konvencije takih »okoljskih migrantov« ne zaznavajo in jih tudi ne ščitijo, kar je po Franščikovi oceni znak pomanjkanja odgovornosti.

In težave bodo še večje, če bomo nadaljevali s trenutnim vzorcem proizvodnje in potrošnje. »Nujno je treba oblikovati takšne politike, s katerimi je mogoče v naslednjih nekaj letih občutno znižati emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov, nadomestiti fosilna goriva ter razviti obnovljive vire energije,« je jasen papež. 

Kaj se dogaja v naši skupni hiši?
• onesnaževanje in podnebne spremembe,
• težave z vodo,
• izguba bioraznovrstnosti,
• vse manjša kakovost človekovega življenja ter razpad družbe,
• globalna neenakost,
• šibki odzivi,
• raznolikost mnenj o tem, kako ukrepati.

»Po svetu je dostop do čiste in obnovljive energije minimalen in še vedno obstaja potreba po razvoju primernih tehnologij za skladiščenje energije,« pravi papež. Omenja nekatere primere dobre prakse zmanjševanja porabe energije, a pravi, da je teh še vedno občutno premalo.

A odgovor ni enoznačen, ravno nasprotno, vse je med seboj povezano. In ker je tako, je srčika integralne ekologije po besedah papeža v novi paradigmi pravičnosti, torej v ekologiji, ki spoštuje poseben položaj človeških bitij v svetu in odnosu do tega, kar nas obdaja, torej do vsega našega okolja. Z nizanjem konkretnih primerov Frančišek potrjuje svoje prepričanje, da analize okoljskih težav ne moremo ločiti od analize kontektstov človeka, družine, delovnega in urbanega okolja in tudi od odnosa posameznikov med seboj. Zato pravi, da ne gre za dve ločeni – okoljski in socialni – krizi, temveč čeno samo, precej bolj kompleksno in vseobsegajočo. 

Rešitev je v dialogu, mednarodni skupnosti, mednarodnem ukrepanju
Seveda pa papež v svoji dolgi encikliki – napisal naj bi jo povsem sam – navede tudi to, da je treba ukrepati in tudi, kako. »Analize niso dovolj. Potrebujemo predloge za dialog ter ukrepe, ki se bodo tikali vseh nas kot posameznike ter seveda tudi takšne, ki se bodo nanašali na mednarodno politiko,« je jasen Frančišek. Kritičen je do svetovnih voditeljev, ki v pogajanjih ne uspejo preseči razprav o zgolj stroških in koristih raznih ukrepov, in pravi, da gre pri vprašanju podnebnih sprememb resnično za vprašanje našega skupnega dobrega, našega skupnega doma (planeta) in da bi bil že čas, da se v iskanju rešitev temu primernu tudi odzovemo. Čas je za transparetno odločanje, za poštene in pregledne sporazume, za dolgoročno ukrepanje, ne pa za mentaliteto »takojšnje učinkovitosti«, ki prevladuje dandanes.