Energetske skupnosti ne bi smele postati sredstvo za izogibanje obstoječim tržnim načelom, kot so lastniško ločevanje, pravice potrošnikov ali načela delitve stroškov, ki se uporabljajo za energetska omrežja. Nasprotno, energetske skupnosti bi morale tekmovati pod enakimi konkurenčnimi pogoji, kar pomeni, da bi moral biti regulatorni okvir takšen, da ne bi povzročal neprimernih ovir ali tržnih izkrivljanj, je moč prebrati v nedavno objavljenem poročilu Sveta evropskih energetskih regulatorjev (CEER).

»Določbe, sprejete v svežnju o čisti energiji (CEP), ostajajo razmeroma odprte za različne interpretacije, prenos v nacionalno zakonodajo pa bo ključnega pomena za vlogo energetskih skupnosti in njihovo sposobnost preživetja,« navaja CEER in dodaja, da so študije primerov, ki so jih analizirali, pokazale, da so se energetske skupnosti v nekaterih državah članicah oblikovale in napredovale brez posebnega okvira.

»Številni primeri, ki se pojavljajo v analizi, kot so na primer proizvodni obrati v lasti skupnosti, so popolnoma združljivi z obstoječim pravnim okvirom, njihova ekonomska smiselnost pa je odvisna od dejavnikov, kot je oblikovanje sheme subvencij, ne pa od posebnega priznanja znotraj pravnega okvira. Druge lokalne energetske projekte dejansko vodijo energetska podjetja. Vendar pa po novih določbah EU morda ne izpolnjujejo pogojev za status energetske skupnosti, četudi kupcem na lokalni ravni zagotavljajo dodano vrednost in so vključeni v evropski okvir,« poudarja CEER.

Pri CEER so prepričani, da imajo energetske skupnosti državljanov (CEC) »velik potencial za inovacije in predlaganje rešitev, ki bodo pod vprašaj postavile načela trenutnega regulatornega okvira in druge aktualne prakse – to je treba spodbujati. Države članice in regulatorji bi morali to omogočiti na tehnološko nevtralen način, in sicer tako v zakonodaji kot v regulatornem okviru. Tam, kjer dejavnosti skupnosti prinašajo sistemske koristi, kot je npr. zmanjšanje stroškov omrežja, bi morali energetske skupnosti in druge akterje ustrezno spodbuditi in nagraditi.«

Ker je zelo verjetno, da se bodo energetske skupnosti in skupaj delujoči kupci – ker jim to morda omogoča ugoden pravni okvir – vključili v nove vrste dejavnosti, to sproža več regulatornih vprašanj, poudarja CEER.

V zvezi s tem CEER meni, da je potrebno pri vseh dejavnostih delitve ali medsebojnega trgovanja uporabiti ustrezne pristojbine za omrežje, v kolikor izmenjave potekajo prek javnega omrežja.

Poleg tega bo z razvojem energetskih skupnosti pogosteje prihajalo do situacij, ko bo več različnih dobaviteljev zagotavljalo energijo za določeno prevzemno mesto, kar bi lahko povzročilo nova vprašanja glede usklajevanja. »Mešani viri oskrbe zaradi delitve energije znotraj energetske skupnosti ter eden ali več zunanjih dobaviteljev pomenijo še kompleksnejšo situacijo glede uravnoteženja potrošnje. Težave, s katerimi se bodo soočali, so podobne tistim, ki se pojavljajo pri agregaciji in jih je potrebno reševati z dobro zasnovanimi pogodbami in preglednostjo podatkov,« še dodaja CEER.

Drugo vprašanje, ki ga izpostavlja CEER, je upravljanje porabe in prilagodljivost. »Energetske skupnosti so lahko sredstvo za sprostitev prožnostnega potenciala potrošnikov in za učinkovitejše vključevanje obnovljivih virov in novih tehnologij, kot so električna vozila, v omrežje. Toda zasnova trga je ključnega pomena za spodbujanje energetskih skupnosti v smeri razvoja, ki vodi k splošnemu zmanjšanju stroškov sistema. Obstaja tveganje, da bi usklajevanje znotraj skupnosti zaradi neučinkovitih spodbud lahko vodilo do večje uporabe omrežja ali neučinkovitih tržnih rezultatov,« opozarja CEER.