Zaradi viškov obnovljive energije je treba razvijati vse obstoječe tehnologije shranjevanja energije. Zato je Holding Slovenske elektrarne (HSE) vstopil tudi v projekt Severnojadranske vodikove doline, saj je treba rešiti »zagato« (stroškov) hrambe vodika. Obenem so v začetni fazi projekta črpalne hidroelektrarne (ČHE) Kozjak, ki bo zaživel najhitreje leta 2030, pojasnjuje Marko Bahor iz HSE.

Projekt ČHE Kozjak ima državni prostorski načrt (DPN) že iz leta 2011. V letošnjem letu je za projekt načrtovana izdelava strokovnih podlag za presojo vplivov na okolje, v naslednjem letu pa pričetek izdelave poročila presoje vplivov na okolje, skupaj z izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja v integralnem postopku, so pojasnili v družbi Dravske elektrarne Maribor (DEM), ki je del skupine HSE in pod okriljem katere teče projekt.

Bahor dodaja, da bo okoljska presoja za ČHE Kozjak trajala od dve do tri leta, »nato bomo prišli do gradbenega dovoljenja. Sama gradnja pa bo trajala tri do pet let«. Po optimalnem scenariju bo torej ČHE Kozjak stal najhitreje leta 2030. »Zavedati se moramo, da gre za izredno velik projekt – 2x220 MW in izgradnja daljnovoda do lokacije,« je komentiral trajanje Bahor. Obenem imajo zaradi obstoječe ČHE Avče izkušnje na področju izgradnje črpalne hidroelektrarne, zato bo »izgradnja lažja, a je pot do tja še dolga«.

Druga zgodba je pri vodiku. HSE se je v okviru projekta Severnojadranske vodikove doline, ki je bil uradno zagnan 1. septembra letos in bo trajal šest let, zavezal, da bo proizvedel 3000 ton obnovljivega vodika letno. Kot je izpostavil Bahor, je treba v zvezi s tem predvsem »rešiti stroške shranjevanja in samo hrambo« za tovrstne količine proizvedenega vodika.

V okviru pilotnega projekta bo HSE v sodelovanju z njihovo hčerinsko družbo, Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ), v prvi fazi za proizvodnjo 300 ton obnovljivega vodika letno namestil 2 MW elektrolizer in 6 MW sončno elektrarno, ki bo stala na degradiranem območju ob lokaciji TEŠ. Sončna elektrarna zahteva spremembo OPPN postopka, s čimer zdaj začenjajo. V tej prvi fazi bo dobrih 50 ton vodika šlo za vodikove avtobuse v mestni občini Velenje in Šoštanj (6 avtobusov), del v kontejnerje (do ene tone) za porabo industrijskih partnerjev, kot sta Steklarna Hrastnik in Salonit Anhovo, preostanek bodo shranili, je pojasnil Bahor.

 
Bo pa treba tekom projekta vodikove doline »zagato« hrambe rešiti v drugi fazi, ko bodo vzpostavili 17 MW elektrolizer na lokaciji TEŠ za 2700 ton proizvedenega vodika letno in 140 MW plavajočo sončno elektrarno na Družmirskem jezeru, za katero bodo zdaj oddali vlogo za umeščanje v prostor po DPN postopku. V tej fazi bo treba nadgraditi hrambo, je poudaril Bahor.

Vzpostaviti moramo vse vire oziroma tehnologije hrambe, ki jih imamo na razpolago, da lahko shranimo prihodnje viške obnovljive energije, to so baterije, črpalne hidroelektrarne in vodik kot nosilec energije, je poudaril Bahor. Bodo pa prvi poslovni modeli za obnovljivi vodik v Evropi (in tudi v HSE) oblikovani leta 2030, do takrat pa je treba izkoristiti vsa nepovratna sredstva, da se bo razvila proizvodnja, hramba in distribucija tega nosilca energije, je še dejal.

DEM obenem načrtuje tudi vzpostavitev 2x30 MW baterijskega sistema, a projekt še ni v fazi realizacije. V skladu z novim aktom o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologijo za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje, ki bo začel veljati leta 2024, je predvidena omrežninska obveza tudi za hranilnike električne energije za del prevzete energije iz omrežja, kar slabi ekonomiko tovrstnih projektov.